Potovanje v življenje

Pred letošnjim poletnim dopustom so mi nevidni vodniki dali vedeti, da je moje potovanje tokrat namenjeno dokončni integraciji tega, kar v resnici sem. In tako sem šla na pot, z zavestno namero in velikimi (podzavestnimi) pričakovanji. Dokler nisem že tretji dan doumela, da so pričakovanja samo breme uma, ki z dušo nimajo ničesar skupnega. Ko sem namreč sedela na drugem od štirih vortexov v Sedoni, kjer so menda ene od najmočnejših energetskih točk v ZDA, jaz pa sem čutila le rahle vibracije, precej šibkejše kot jih čutim v navadni meditaciji, in sem spraševala svoje vodnike, kako si zdaj oni predstavljajo mojo integracijo, če nič ne čutim, sem dobila sporočilo: »Spusti vsa pričakovanja, predaj se poti in zaupaj, da te v tvoji nameri podpira prav takšna, kot je, ne takšna kot misliš, da bi morala biti.«

“Spusti vsa pričakovanja, predaj se poti in zaupaj, da te v tvoji nameri podpira prav takšna, kot je, ne takšna kot misliš, da bi morala biti.”

Takrat se je potovanje zares začelo. Z uživanjem v vsem, kar nam je dan pač prinesel in z zaupanjem, da bo sproti za vse poskrbljeno. Čeprav so naju vsi svarili, da morava vnaprej rezevirati kampe, ker so polni, sva s sopotnico vedeli, da bova dobili prostor prav tam, kjer ga morava. In sva tudi ga, vsako noč – nemalokrat zadnjega, v tistem kampu, ki sva si ga izbrali. Edino v Grand Canyonu sva se morali zadovoljiti z drugo izbiro, vendar je bilo že isti večer jasno, zakaj. Tisti dan je prvi kamp poplavilo in takrat sva bili zelo hvaležni, da naju ni sprejel. Vsak dan je tako prinesel kak mali čudež. Denimo, ko sem si nek večer na glas zaželela, da bi zjutraj dobila kavo (kar v ameriških kampih, sploh v nacionalnih parkih, ni samo po sebi umevno), se je to tudi zgodilo. Tako, da me je naslednje jutro, ko sem zlezla iz šotora, neznanka iz sosednjega avtodoma pozdravila s termovko v roki in z naslednjimi besedami: »I thought, you would like to have a cup of coffee?« Saj si lahko predstavljate moj telečji pogled, ko sem kavico s hvaležnostjo sprejela? Podobno se je zgodilo čez nekaj dni v Antelope Canyonu, ko sem si zaželela hladno pivo. Spet, v ameriških kampih nimajo barov, trgovina s pijačami pa je bila precej daleč. Spet sem izrečeno željo pustila v zraku. In ko sem prišla izpod tuša, me je pri šotoru počakal neznanec z nasmehom in slovenskim: »Živjo!«. Seveda mi ni bilo nič jasno, dokler ni povedal, da so skupinica desetih popotnikov in da jim je receptor povedal, da sta v kampu na številki 16 še dve Slovenki, pa naju je prišel povabit na pivo v njihovo družbo. In ko me je ob Lake Tahoe že drugo noč pošteno zeblo, sem vedoč, da greva v naslednjih dneh kampirat še na višje, bolj mrzle in neobljudene predele, svoji prijateljici soimenjakinji, najavila: »Urška, ko bom jutri med vožnjo zagledala trgovino, kjer imajo zimske spalke, se bova ustavili, da jo kupim. Ker me ne bo več zeblo«. Urška je bila sicer malo skeptična glede zimskih spalk sredi poletje, ampak naslednji dan se je zgodilo točno to.

“Takšnih malih želja, ki so se včasih uresničile, še preden sva si jih zares zaželeli, je bilo vsak dan nekaj. In tako sva obe dojeli, da nama potovanje pravzaprav kaže, kako naj potujeva skozi življenje.” 

Takšnih malih želja, ki so se včasih uresničile, še preden sva si jih zares zaželeli, je bilo vsak dan nekaj. In tako sva obe dojeli, da nama potovanje pravzaprav kaže, kako naj potujeva skozi življenje. Seveda! Tako kot sva brez najmanjšega dvoma zaupali, da bo na poti vsak večer v kampu mesto za naju in se s tem nisva obremenjevali, lahko zaupava tudi, da bo v življenju vedno služba, delo, projekt… če ne ta, pa kateri drug. Tako kot sva vedno dobili vse, kar sva potrebovali, pa četudi sredi ničesar in na popolnoma drugačen način, kot bi si lahko zamislili, lahko zaupava, da je in bo tudi v življenju za vse poskrbljeno. Tako kot sva si naročili kavo in pir, lahko skreirava karkoli v življenju. Samo omejevati se ne smeva! S svojim omejenim umom, si ob želji po enem pivcu na drugem koncu sveta, nikoli ne bi zamislila, da ga lahko spijem z desetimi Slovenci. Ker pa sem (nezavedno, priznam) dovolila, da se ta manifestira kakorkoli že, se tudi je. Nepričakovano in na simpatičen način. In tako nama je služilo tudi vreme, avto, vse poti, kraji, ki sva jih »morali« doživeti, ljudje, ki so nama prinesli prava sporočila ob pravem času… In tako kot sva ob vsem tem uživali na potovanju, je smisleno uživati tudi skozi življenje. Preprosto.

Podobno se je potovanje peljalo tudi na drugih, tistih bolj nevidnih nivojih, kjer se je, enako brez pričakovanj in v popolni predaji, zgodilo točno to, kar so mi napovedali – integracija tega, kar v resnici sem. Na meni zelo ljubi in energetsko domači Mount Shasti sem tako dokončno predala krmilo svojemu višjemu jazu, svoji duši. Ker vem, da ta točno ve, kaj je zame najboljše, četudi se meni ne svita vedno, zakaj. To sicer ne pomeni, da se bosta odslej vedno cedila med in mleko (čeprav, zakaj pa ne?), vem pa, da mi bo z vsako situacijo, v kateri se bom znašla, tudi če bo na trenutke naporna, moj višji jaz, ki je pravzaprav moja notranja modra Urška, dal le priložnost, da še bolj postanem to, kar v svojem bistvu sem. Kar seveda nima nobene veze z mojim imenom, starostjo, statusom, nazivom in podobnimi etiketami, ki smo jih včasih potrebovali za svojo identiteto. Vedeti, kdo v resnici smo, pomeni poznati svojo dušno esenco in z njo služiti življenju tako kot je v najvišje dobro.