fbpx
Konec igre
18. septembra, 2021

Volkulja

Obsedela je ob kupu črepinj. Gledala je v nove razbite koščke nje same in pustila solzam, da tečejo, od vsega, kar je istočasno teklo skozi njo.

Gledala je v vse odložene oklepe, ščite, meče, s katerimi se je na svojih poljih vede ali nevede borila ali se branila. Pred drugimi in pred sabo. Razbiti in potolčeni so obležali ob njenih nogah. Skupaj z okostji vseh tistih notranjih plačancev, ki so to pločevino bolj ali manj uspešno uporabljali. In istočasno je gledala v svoje razpadajoče sanje, ki so ji vedno znova zdrsele med prsti kot puščavski pesek, ko se jim je uspela samo malce približati. Te sanje, ki so jo ohranjale pri življenju, tudi ko ji je bilo najtežje, je zdaj morala pustiti umreti.

V resnici je razpadala že nekaj časa. Morala je razpasti. Ker se je hkrati znotraj tako širila, da ji je koža postala pretesna. Telo je postalo premajhno, preozko, pregosto, pretrdo. Razpadala je in se hkrati širila. Umirala in se hkrati rojevala.

Takrat jo je obiskala. Volkulja. In jo vzela na potovanje. Ne prvič …
Peljala jo je globine njene psihe. Tudi ne prvič …

Šla je z njo in hkrati postala ona. Volkulja.
Vodila jo je skozi notranje pokrajine, ki jih je že prehodila. In ji pokazala vse, kar je enkrat že razumela, da bi razumela še globlje.
Z očmi nje, ki ve.
Z očmi nje, ki je vedela od nekdaj.
Z očmi nje, ki jo vse bolj spoznava v sebi.

Hodila je ob njenem boku in z njenimi očmi gledala lastno življenje v retrospektivi.

Videla je vse tiste, ki so jo tako ali drugače ranili, prizadeli, hoteli z njo manipulirati, kjer je bila najbolj šibka in ko je bila najbolj ranjena. In videla je tudi vse tiste njene notranje plenilce, ki so jo zaradi tega še dolgo držali v lastni kletki bolečine, strahu, sramu, zamer, nemoči …

Videla je vse tiste, za katere je bila preveč prestrašena. Preveč občutljiva. Preveč močna. Preveč iskrena. Preveč globoka. Preveč (ne)navadna. Preveč pač. In videla je, kako dolgo je zaradi njih sama v sebi mislila, da je premalo. Ne dovolj …

Videla je vse tiste, ki so v njej videli luč, o kateri se njej niti sanjalo ni. In kako so ji s svojo ljubeznijo, potrpežljivostjo in podporo pomagali, da je počasi tudi sama spoznala, kdo v resnici je. Ob tem je spet močno začutila hvaležnost za to izvorno, božansko silo, ki utripa v vsaki njeni celici.

Začela je dojemati na veliko globlji ravni, kot kadarkoli poprej, kako sta zunanji in notranji svet prepletena. Kako odsevata en drugega. Kako reagirata en na drugega. Kako zdravita ali uničujeta en drugega. Kako sta pravzaprav del ene in iste »realnosti«.

Spremljala je volkuljo in hkrati bila ona. Učenka in učiteljica obenem. V isti osebi, v isti esenci, v isti vibraciji.

Takrat se je pred njo odprla matrica njenega življenja. Tista, ki jo je izkusila. Z vsemi pomembnimi igralci in igrami, ki jih je odigrala. Z vsemi potezami, ki jih je naredila in tistimi, ki jih ni. In hkrati se je odprla matrica vsega, kar bi lahko bilo, če bi bili igralci drugi, če bi izbrala druge igre, delala drugačne poteze. Neskončno število potencialnih scenarijev. Boljši, slabši? V tistem trenutku to sploh ni bilo pomembno. Bilo je, kar je bilo. Brez obžalovanj. Kajti kar je bilo, jo je pripeljalo do točke sedanjega zavedanja. Drugi scenariji bi jo najbrž pripeljali drugam. Čeprav, v resnici bi jo vsak scenarij, če bi vztrajala dovolj dolgo, na koncu pripeljal do istega. Do zavedanja, da je vse iluzija. Da ni preteklosti, niti prihodnosti. Da je vse, kar je, spravljeno v danes. V trenutku tukaj in zdaj.

Zato tudi ni napak. So samo poti. Ene krajše, druge daljše. Nobena boljša ali slabša. Samo poti. Naše poti.

Ko se je matrica zaprla, sta obe z volkuljo obstali v tišini. Takrat jo je volkulja pogledala globoko v oči in rekla: »Zdaj veš, zakaj moraš pustiti, da umrejo tvoje sanje. Preveč si navezana nanje, preveč se jih še držiš. Vem, da so bile dolga leta tvoja edina luč, zaradi katere je bilo vredno hoditi tvojo pot. Ampak veš, te sanje niso tvoja končna postaja. Tako so ti bile pokazane, ker doslej več nisi bila sposobna dojeti. Kar se ti bo odprlo v kratkem, bo preseglo vse, kar si do zdaj poznala, vedela, bila. In takrat boš uvidela, da so te sanje samo košček nečesa veliko večjega.«

Takrat se je na obzorju naredila razpoka. Izgledalo je, kot bi bila naša fizična realnost samo velika slika na platnu, ki jo je v tistem trenutku nekdo pretrgal na sredini. Naredil prehod.

In ona je dojela, da je za to razpoko tisto, o čemer je govorila volkulja. Prav tako kot je dojela, da je očitno prišla do točke, ko bo šla skozi. Čeprav nima pojma, kaj jo čaka za to razpoko, niti, kako samotna bo morda (spet) njena notranja pot. Še bolj jasno ji je postalo, zakaj je zadnje leto razpadala, umirala po valovih. Morala je umreti, da bo lahko spet zaživela. Drugače in drugačna.

Vedela je, da jo volkulja že čaka. In ji hkrati daje čas. Da se še do konca poslovi od vsega znanega, kar pušča za sabo, vključno z njo samo in da izjoka vso žalost, ki jo kot ženska iz krvi in mesa občuti ob tem, ko se spet gola in bosa ter brez garancije za karkoli podaja v neznano. Ne prvič, ne zadnjič …

 

P. s. Ona je jaz. Jaz sem ti. Ti si ona/on. In vsi mi smo bolj ali manj zavestni volki in volkulje na svoji poti.