V postelji s covidom

Prejšnji teden sem preživela v postelji. S covidom. Na začetku sem sicer misila, da je običajna viroza, potem pa se je enkrat vmes v telesu nekaj spremenilo. Nekaj je bilo drugače, kot je bilo pri katerikoli virozi doslej in vedela sem, da imam covid, čeprav so vsi moji samo-testi kazali, da sem negativna. PCR je moje notranje védenje potrdil.

Nekateri ste me že spraševali, kakšna je bila moja izkušnja, zato sem se odločila, da jo bom podelila. Skozi cel proces prebolevanja in okrevanja sem šla namreč zelo zavestno. In ker zdaj vem, da mi je ta izkušnja prinesla še zadnji košček moje enoletne notranje transformacije, sem zanjo hvaležna. Čeprav je ne bi ponavljala.

Bi pa rada takoj na začetku poudarila, da je to samo moja osebna izkušnja, ki je ne želim posploševati, ker se dobro zavedam, da so naše izkušnje zelo različne.

Pri meni se je vse skupaj začelo s slabim počutjem in utrujenostjo, ki sem jo pripisovala temu, da sem zadnje čase res veliko delala. Naslednji dan so me začele boleti glava, mišice in kosti. Počutila sem se, kot da bi me nekdo močno pretepel. Ker je bil domači test na covid negativen, sem si mislila, da je najbrž viroza in da očitno potrebujem počitek. Ulegla sem se, a namesto, da bi se spočila, sem postajala samo še bolj utrujena, utrujenosti pa se je v naslednjih dneh pridružila vročina. Ne strašno visoka, ampak glede na to, da jaz skoraj nikoli nimam vročine, je zame 38 stopinj že dovolj, da ostanem brez moči.

Tisti dan, ko se je pojavila vročina, sem čutila, da se je moje telo začelo odpirati na enem zelo globokem nivoju. To sem najbolj čutila v kosteh. Bilo je, kot da bi se mi odprla vsaka kostna celica in nekaj se je začelo sproščati. Pomislila sem, da najbrž vročina kuri v telesu, kar mora ven. Pa ni bilo to. Ni bilo čiščenje starih programov in ni bila aktivacija starodavnih védenj in modrosti, čeprav je oboje pogosto naloženo prav v kosteh. Niti ni prišla na obisk moja stara notranja okostnjakinja, ki včasih hoče kaj od mene in ne popusti, dokler ne popustim. Tokrat so se kosti odprle, ker so se transformirale tako kot še nikoli doslej. Gledala sem, kako mi neka notranja inteligenca skozi vročino in vse, kar se je dogajalo, spreminja telo od znotraj. In moja notranjost telesa je med vsemi organi, strukturami in procesi v njem, počasi postala en velik medgalaktični prehod za »nekam čez«. Čutila sem točko nič (»zero point«) v sebi in v vesolju in vedela, da me očitno pripravljajo na to, da bom lahko šla skozi, ko bo pač čas.

Potem pa me je še isti dan nekaj presekalo. V telesu sem naenkrat zaznala močno predatorsko energijo, ki jo običajno zaznam ob energijskih napadih. Tokrat ni bilo to. Bila pa je to ista energija, ki sem jo že večkrat zaznala pri ljudeh, ki sem jih podprla, ko so prebolevali covid, pa nisem vedela, od kod se pojavi. Zdaj sem se počutila kot šolarček pri pouku višje inteligence. Skozi lastno izkušnjo mi je bilo pokazano, kot da ima covid poleg fizične komponente, ki napade naš imunski sistem, še eno, metafizično, dajmo ji po domače reči – energijsko komponento, ki ima nalogo, da vpliva na psiho. Nisem se mogla znebiti občutka, da je nekdo zelo dobro vedel, kaj počne, ko je ustvarjal ta virus! Skratka, ko sem videla, kaj se dogaja, sem kot običajno to energijo želela čimprej spraviti ven iz svojega sistema. Vendar, ker sem že bila fizično preveč oslabljena, mi tokrat ni uspelo.

Sama to vrsto energije zelo dobro poznam in vem, da vedno udari tja, kjer smo najbolj šibki. Lahko nas porine v strahove, paniko, anksioznost, udari na vsa možna čustva … s tem pa zmanjša tudi naravno samozdravljenje telesa. Sama sem čutila, da je moje telo dovolj močno, da bo virus premagalo in se glede tega nisem pustila motiti, niti ko je vročina narasla in sem bila tako brez moči, da sem en dan in noč samo prespala. Poslušala sem notranje vodstvo, naj ne zbijam vročine, ker bo telo tako razvilo večjo odpornost, kot sem jo imela doslej. Zaupala sem. In ker že imam za sabo eno podobno izkušnjo izpred let, je bilo lažje.

Seveda pa se je »borila« tudi predatorska energija in me je udarila tam, kjer me je v tistem trenutku lahko začasno onemogočila. Za nekaj dni mi je popolnoma zaprla srce, me odrezala od občutenja sebe in povezave z virom. To zame pomeni, kot da bi izgubila kompas. Sem pa kljub temu vedela samo eno, da ne smem pustiti, da me glede česarkoli potegne v strah ali paniko. Da je v vsakem trenutku moja edina naloga, da poslušam telo, kaj potrebuje, da se okrepi in da zaupam, da bom kasneje lahko uredila tudi vse ostalo. Po dveh dneh sem čutila, da je energijska struktura začela izgubljati moč, da je umetno narejen oklep okoli mojega srca začel pokati in takrat se je naredil obrat v zdravljenju. Prej sem čutila, da se telo bori, takrat se je začelo okrevanje. V telesu sem popolnoma jasno čutila, kdaj je šel proces v drugo fazo.

Vročina je začela popuščati in je počasi izginila. V telo se je začela vračati moč, jaz pa sem spet začela čutiti sebe, povezavo z virom in običajni pretok moje življenjske energije. Prišla sem nazaj.

Potem se je zgodilo še nekaj nepričakovanega. Po osmih dneh ležanja sem šla na sprehod. Počasi, ker nisem vedela, kaj lahko pričakujem od telesa. Telo je super sodelovalo, sem pa presenečena ugotovila, da se je znotraj njega res nekaj zelo spremenilo. Da nima niti iste vibracije, niti strukture, niti teksture, niti giba, da je drugačno in da sploh ne znam ubesediti, kako drugačno. Se ga moram še malo navaditi. Občutek je pa dober. Covid, ki bi po pravilih moral zmahati moje telo, je tako meni prinesel ravno kontra rezultat. Telo je ob prebolevanju naredilo močno transformacijo od znotraj, ki jo bom morala še do konca integrirati, da bom dojela, kaj vse se je spremenilo. Hkrati pa čutim, da je ustvarilo protitelesa na fizični ravni in protistrup na energijski ravni. Tudi slednje ni tako zelo nepomembno, kot se morda zdi …

Zakaj sem sploh napisala tole svojo, za večino čisto nepomembno, izkušnjo? Zato, ker bo zavestno izkušanje procesa (o)zdravljenja morda še komu prineslo drugačne uvide ali blagoslove, kot bi jih prinesla izkušnja na avtopilotu. Pa tudi zato, da se boste morda spomnili mojih besed, če vas bo vmes zagrabila panika in jo boste v tem primeru lažje umirili. Ta namreč zagrabi več ljudi, kot jih je pripravljenih o tem govoriti. Nikoli ne pozabite, da imamo največjo (psihično) moč nad vsemi vsiljenimi mislimi, čustvi in energijami, mi sami! Ne samo pri prebolevanju covida.

Seveda pa prosim, da vse berete z zavedanjem, da je bil moj potek bolezni lahek in bi bila moja izkušnja, če bi šle stvari v drugo smer, lahko čisto drugačna. Čeprav v resnici tudi jaz nisem mogla vnaprej vedeti, kako se bo razvijalo vse skupaj in sem se tudi glede vsega lahko navigirala samo sproti. Dan za dnem. Sem pa res 100 % zaupala svojemu telesu in temu, da moja telesna inteligenca ve, kaj dela. Zato je tudi tako pomembno, da smo v stiku s svojim telesom in da ga poznamo. V vseh stanjih, zdravih in nezdravih.