Stara ženica je celo življenje vsak dan nabirala dračje in z njim kurila v svojem štedilniku. Tudi ko so se časi že tako spremenili, da niti za kuhanje, niti za ogrevanje ne bi več potrebovala lesa, je ona vztrajala pri svojem vsakodnevnem opravilu. Vsi so jo prepričevali, da naj vendarle opusti svoje težko delo, češ, da ni več smiselno, ona pa jim je odgovorila: »Vi v mojem v delu vidite samo napor in izgubo časa. Ne poznate pa občutka hvaležnosti gozda, ker nekdo skrbi za njegovo higieno. Ne poznate občutka koristnosti, ki ga dam drevesom, ko vidijo, da so ponovno uporabljeni tudi njegovi odpadli deli. Ne morete občutiti prvega polnega diha trave, ko jo končno neha dušiti teža odslužene veje. In ne morete si predstavljati hvaležnosti ognja, ko ga nahranim s suhim dračjem, ne morete začutiti radosti zidov moje hiške, ko se odprejo tej naravni toploti. In s svojo glavo niti približno ne morete dojeti ljubezni, ki jo nosim v srcu ob vsaki potezi, ki jo moram narediti, da svoje delo lahko dobro opravim.«
Če bi razumeli, kako s svojimi dejanji prispevamo v širšo sliko Življenja, bi nekatera dela veliko rajši opravljali, nekatera pa bi za vedno opustili.