Iz zelene oaze je deček vsak dan opazoval brezmejno prostranost peščenih sipin in se spraševal, kaj je na koncu obzorja. Vsake toliko je svojega pustolovskega duha skušal potešiti tako, da je odhajal v puščavo in jo skušal raziskati. Kolikor starejši je postajal, toliko dlje si je upal, a nikoli ni šel tako daleč, da ne bi več videl vsaj obrise svojega zelenega otoka. Dokler ni nekega dne zaslišal glas: »Štirideset dni hoda daleč v smeri zvezde Severnice obstaja nova dežela. Popolnoma drugačna je, kot ta, ki si jo navajen, podobna je tisti, ki jo včasih obiščeš v svojih sanjah.« Glasu ni mogel več utišati, zato je zbral pogum in se odpravil v neznano, na svojo največjo pustolovščino. Po dolgem potovanju se je pred njim res odprla nova pokrajina. Velika širjava bujnega rastja, drevesa vseh vrst, obdelana polja in prostrane zelenice, ki so se končale ob oceanu. Fanta je dežela očarala v vseh pogledih, zato se je odločil, da ostane. Spoznal je nove prijatelje, si ustvaril družino, si nabral novih veščin. Srečen je bil, ko je ob večerih sedel na plaži in opazoval, s kakšnim zaupanjem se sonce vsak dan znova potopi v neskončno modrino morja. Dokler ni spet zaslišal znanega glasu: »Veš, za to modrino obstaja še ena, drugačna zemlja …«.
Vsi smo popotniki skozi pokrajine svojih perspektiv. In vsakič, ko premaknemo meje vidnega, ko prestopimo znano obzorje, se nam odpre nov svet. Kdo ve, kako daleč lahko gremo?