Sram me je

Vsak otrok ima v sebi izjemno močno potrebo po povezanosti in potrebo po avtentičnosti. Če otrok ne čuti povezanosti s starši v takšni meri kot jo potrebuje, občuti sram in v sebi zaključi, da mora biti nekaj narobe z njim, da očitno ni vreden ljubezni.

Ampak otrok potrebuje povezanost kot riba vodo. Zato se, če je ne dobi dovolj, odpove svojemu pravemu jazu (začne ga potiskati v podzavest) in se začne prilagajati okolju. Začne iskati rešitve, da vseeno dobi nekaj ljubezni, sprejetosti, pozornosti. Začne postajati nekdo drug. Začne nositi maske. Lahko recimo postane pridna punčka ali priden fantek, ki je v ponos staršem, ker dela vse prav in z njim ni nobenih težav. Lahko postane neviden otrok, ki se umika in uhaja v svoj domišljijski svet ter tam izživlja vse, kar v realnem svetu ne more. Lahko postane šaljivec in ga imajo ljudje radi, ker je zabaven in vedno dobre volje. Lahko postane »people pleaser«, ki vedno poskrbi za potrebe drugih, svoje pa zanemarja. Lahko začne manipulirati, da doseže, da so njegove potrebe zadovoljene. Lahko postane upornik, črna ovca družine in ta, ironično ohrani največji del svoje avtentičnosti, čeprav je hkrati običajno najbolj nesprejet.

Seveda ni nič narobe, da smo v osnovi dobri, da imamo bujno domišljijo, da radi zabavamo ljudi ali skrbimo za njih, da se upremo temu, kar ni v skladu z nami. Težava je, če so naši načini delovanja takšni pretežno zato, ker nas je globoko v sebi strah, da bi nas sicer ljudi zapustili. Maske nam namreč dajejo lažno varnost, pred neresničnim prepričanjem, da nas ljudje, če bi vedeli, kakšni smo v resnici, ne bi marali. Prav to prepričanje je bistveni rezultat sramu, zaradi katerega razvijemo različne strategije in programe preživetja, ki dolgoročno negativno vplivajo na vse vidike našega življenja, najbolj pa na odnose. Odnosi, v katere vstopamo z maskami, namreč ne morejo biti zdravi.

Pri tem je treba opozoriti še na dve stvari. Kot prvo, otrok pomanjkanje povezanosti lahko občuti tudi, ko ga imajo starši radi in so fizično prisotni, vendar se ti zaradi svojih problemov (npr. težave v partnerskem odnosu, zdravstvene težave v družini, finančne težave …) ali zaradi svojih nerazrešenih travm z otrokom ne znajo ali ne zmorejo tako globoko povezati, kot to otrok potrebuje. Kadar otrok doživi večje travme, kot so npr. zanemarjanje, zlorabe, zapuščenost, posmehovanje, pretirano kritiziranje ali primerjanje z drugimi … pa je občutek ne-vrednosti še neprimerno globlji in vseobsegajoč.

Drugo dejstvo, ki se ga moramo zavedati, pa je, da otrok zaključka, da ni vreden ljubezni, ne sprejme racionalno, ker njegovi možgani tega še ne zmorejo. Ta »odločitev« se zgodi v limbičnih (čustvenih) možganih in tam ostane, zato se lahko tudi kot odrasli v določenih situacijah počutimo »ne dovolj«, čeprav za to realno gledano nimamo nobenega razloga. Zdravljenje sramu zato poleg kognitivnega ozaveščanja, zahteva tudi sproščanje negativnih občutkov iz telesa in opuščanje nezdravih programov, ki smo jih zaradi ne-vrednosti ponotranjili.

Različne (nezdrave) manifestacije sramu boste raziskovali, ozaveščali in sproščali tudi na izkustveni delavnici »Odloži svoj sram«, 6. aprila.