Zadnje dva dni sem v posebnem stanju. Uradno se pripravljam na jutrišnjo delavnico Razreševanje karme, v resnici pa se mi zdi, da me pripravlja na čas razreševanja planetarne karme.
Ob tem že nekaj dni v sebi čutim takšen mir in takšno ljubezen, da mi gre po valovih na jok od neke močne in globoke ganjenosti.
V sebi že cel dan vidim sliko.
Mamo, kako gleda svojega dvoletnega otroka, ki se bori sam s sabo, ko hoče na vsak način zložiti svoje kocke v stolp tako, kot si je zamislil in kot bi po njegovem planu moral biti.
Ta igra, te kocke, ta stolp … to je ves njegov svet, njegova najpomembnejša misija, njegova glavna okupacija.
Če mu ne gre, ga na trenutke popade jeza, včasih tako močna, da od besa kar sam zruši konstrukcijo, ki jo skuša zgraditi. In potem začenja znova … in ponavlja … spet in spet …
Mama ga gleda, ga v srcu objema z brezpogojno ljubeznijo, ki jo je zmožna samo ona, a se ne vtika.
Ona ve, da je to njegovo učenje.
Ona ve, da bo lekcijo enkrat osvojil.
Ona ve, da bo enkrat odrastel in da kocke ne bodo več glavni center njegovega sveta.
Zdi se, kot da v tej sliki gledam Zemljo, kako gleda svoje otroke …
In čutim. Njo … in njih … z isto Ljubeznijo …
Nekaj se pripravlja, nekaj, zaradi česar bomo vsi spustili lopatke in kanglice v vseh svojih pomembnih peskovnikih in končno odrasli …
Zemlja že ve.
Počasi dojemamo tudi mi ….
Priprave so v polnem teku …