Danes sem se zbudila iz sanj, ki so se zaključile z objemom nekoga, ob katerem sem se počutila ljubljena. V tem, lepem občutku sem kot vsak dan pristavila džezvo za jutranjo kavo. V tistem trenutku pa me je zadelo, kot strela z jasnega, da že toliko let kuham samo eno kavo, čeprav si celo življenje želim zjutraj na mizo postaviti dve skodelici. Takrat se je v meni nekaj prelomilo in ulile so se mi krokodilje solze. Sprožil se je jez vsega, kar se mi je nabiralo zadnje tedne.
Letošnje poletje mi je na pot pripeljalo moškega, ki je v meni prebudil globok spomin in močno hrepenenje po ponovnem zlitju dveh podobnih duš. Dotaknil se je tistega plamena ljubezni, ki ga moja duša pozna od nekdaj, tiste ljubezni, ki jo nosim v srcu kot nekaj najbolj svetega, tistega plamena, ki me je ohranjal, da sem zaupala v vse, ko nisem imela ničesar. A očitno mi je prečkal pot samo zato, da mi je življenje pokazalo, da moški z isto vibracijo obstaja, ni pa mi bilo dano, da se med nama kaj zgodi. Morda je bila njegova naloga samo, da me spomni, morda pa mi v tem življenju ni namenjeno izživeti tega, kar vem, da je v intimnem odnosu možno živeti. Ne vem. Vem le, da sem ob tem, ko sem po dolgem času začutila nekaj meni zelo domačega, hkrati pa se tega (spet) nisem mogla dotakniti, dojela, kako zelo utrujena sem od vsega.
“Ko sem po dolgem času začutila nekaj meni zelo domačega, hkrati pa se tega (spet) nisem mogla dotakniti, dojela, kako zelo utrujena sem od vsega.”
Moja notranja čuvarka plamena ljubezni, za katero sem čutila, da bo enkrat vendarle namenjena tudi meni, je začela umirati. In danes, med solzami, ki so padale v mojo kavo, me je prosila, da jo osvobodim, da jo odvežem njene naloge in ji dovolim oditi. Vedela sem, da bom hkrati z njo pokopala tudi moje (za)upanje, da bom kdaj ljubljena, a nisem več imela srca, da jo zadržujem. Dolgo je vztrajala, zdaj si zasluži počitek. Zahvalila sem se ji, da me je ohranila do danes, kajti brez nje bi že zdavnaj obupala, potem sem jo spustila v svobodo.
Kaj bo sledilo, ne vem. Trenutno v sebi čutim praznino. Ne dramo, niti ne bolečino, samo praznino in svojo ranljivost. Na trenutke mi po licih še vedno stečejo solze, ker počasi začenjam sprejemati tudi možnost, da partnerstva, kot vem, da ga je možno živeti, nikoli ne bom ustvarila, kompromisa pa tudi nikoli ne bom mogla narediti, tako kot ga nisem mogla doslej. Trenutno s tem še nisem pomirjena, bo pa verjetno čas naredil svoje.