Iz škrlatnega naslonjača

Stara šamanka je mirno sedela v svojem škrlatnem naslonjaču. Videla je preko nevidne realnosti in vedela je, da je blizu tisto, kar je prvič začutila že lansko jesen. Pobožala je svojega prijatelja orla, sedečega na njeni levi rami. Danes se je vrnil s svojega nekaj dnevnega poleta po večdimenzionalnih pokrajinah in ji prinesel sporočilo, ki ga je čakala. Hvaležna je bila, da je bil spet ob njej. Kljub njuni obojestranski potrebi po svobodi ga je pogrešala, kadar ga predolgo ni bilo.

Ob njenih nogah je spal medved. Tisti, ki jo je pred dnevi peljal v sveto votlino njenega notranjega srca. Rjavi kosmatinec, ki jo je najprej obiskoval v sanjah, v katerih se mu je na vse načine želela izogniti, se je izkazal za njenega velikega zdravilca. Ko mu je končno odprla svoja vrata, je prav on podrl jez navlake do njenega izvira, do globine njene biti in stoično prenesel poplavo, ki je privrela iz nje. Kakšna svoboda! Ko je voda odtekla, je ganjena opazovala, kako so se v enem samem trenutku milosti na svoje mesto postavili prečiščeni koščki nje, ki so bili v tolikih njenih inkarnacijah skozi prostor in čas spregledani, zavrnjeni in nesprejeti. Stara šamanka je bila spet doma.

V tistem trenutku ji je v naročje zlezla kača. Prav tista, ki jo je pred meseci srečala v močno transformacijskem nočnem potovanju. Tistikrat jo je kača pičila. A ko se je smrtonosni strup razširjal skozi njeno telo, da je začela izgubljati zavest in se je predala smrti, se je zgodil preobrat. Odprla je oči in še nikoli v življenju ni bila bolj budna. Kača je ni prišla ubiti, prišla jo je zbuditi. Zbudila je zdravilko v njej in ji pokazala, kaj je prišla predati svetu. Od takrat sta s kačo zaveznici.

“Ko se je smrtonosni strup razširjal skozi njeno telo, da je začela izgubljati zavest in se je predala smrti, se je zgodil preobrat. Kača je ni prišla ubiti, prišla jo je zbuditi.” 

Obkrožena s svojimi notranjimi vodiči se je šamanka, zdaj spet pomirjena s sabo in svetom, spomnila, kar je nekoč že znala. Spomnila se je, da za ustvarjanje najboljše realnosti zase ne potrebuje ničesar drugega kot ubranost vseh svojih notranjih koščkov in brezpogojno odprtost do vsega, kar ji življenje (lahko) prinese. Le tako je lahko njena notranja sila dovolj močna, čista in pretočna, da brez predpisov ali (samo)omejitev sama od sebe naredi tisto, kar je v vsakem trenutku zanjo najboljše. S tem vedenjem se je notranja šamanka v svojem domačem naslonjaču le še bolj sprostila. Zavedala se je namreč, da se prav tam – doma, vse začne in vse konča.