Življenje nas vedno postavlja v točno takšen peskovnik, kot ga v določenem trenutku potrebujemo za svoj osebni razvoj. Seveda ta peskovnik ni vedno tak, kot si želimo, v njem niso nujno idealne službe, idealni partnerji, ljubimci, otroci, prijatelji. V njem morda celo ni igrač, s katerimi se radi igramo. Morda zato, ker pravzaprav še ne vemo, katere igrače bi nas v resnici osrečile, ali pa jih morda poznamo, vendar jih še ni na prodajnih policah, ali pa mi zanje nimamo časa, denarja, poguma.
Tudi moj peskovnik ni (bil) idealen. V njem mi je marsičesa manjkalo, marsikaj pa mi je bilo odveč. Sem sicer sprejemala življenje takšno, kot je, vseeno pa sem se veliko ukvarjala z vprašanji, zakaj tega, kar vem, da bi rada počela, ne morem spraviti v resničnost, zakaj se nekaj, kar vem, da je moja pot, ne poklopi. Dokler nisem dojela, da pravzaprav ves čas gledam okoli, kako bi uresničila svoje sanje, ne vidim pa, da me do tja vodi prav to, kar imam pred nosom v tem trenutku. Nič več, nič manj. Tega, kar mi je življenje ponujalo, sem se včasih celo branila, ker ni ustrezalo mojim zamislim, kako naj bi nekaj bilo. In prav v tem sem prepoznala svojo omejujočo navezanost. Navezanost na idejo, kako bi se nekaj moralo zgoditi, kako bi nekaj moralo biti. Kako bi lahko uporabljala svoje potenciale, kakšno bi moralo biti partnerstvo, kako naj bi mi služilo moje telo … V resnici sem ločevala, celo izključevala, kaj je na eni in kaj na drugi strani. Kaj je in kaj bi lahko bilo. Ampak v resnici je vse eno, v resnici ločevanje nima nobenega smisla. To kar je, je pot točno do tega, kar (še) bo.
“Dojela sem, da ves čas gledam okoli, kako bi uresničila svoje sanje, ne vidim pa, da me do tja vodi prav to, kar imam pred nosom v tem trenutku. Nič več, nič manj.”
Zdaj sem v svojem peskovniku pomirjena. Ker vem, da me ta podpira v mojem zorenju in modrosti, z vsemi izzivi in darili, ki jih prinaša. Vem, da so igrače, ki so mi namenjene danes, ravno takšne, s katerimi ta trenutek lahko naredim največ. Jutri bodo morda drugačne, morda tudi ne. Zagotovo pa bodo drugačne takrat, ko bom današnje prerasla. To ne pomeni, da sem se odpovedala svojim sanjam. Ravno nasprotno, zdaj sanjam dovoljujem, da se uresničijo na lahkotnejši način, brez mojega pretiranega vpletanja ali zapletanja. Z odpiranjem vsemu, kar mi življenje ponuja, sem uvidela, da tudi znotraj trenutnega dela že opravljam svoje poslanstvo; dovolila, da mi lahko tudi nekdo, ki si ga sicer nikoli ne bi izbrala za sopotnika, pomaga prepoznati lastne samoomejitve glede partnerskega odnosa; si upala upoštevati popolnoma iracionalen intuitiven preblisk in narediti nekaj, kar bi včasih moj um v celoti cenzuriral.
V resnici moj peskovnik ni veliko drugačen, kot je bil denimo prejšnji mesec, sem pa drugačna jaz. Odpiranje življenju je prineslo samozaupanje, da sem in bom vedno tam, kjer moram biti, tudi če bom kdaj iztirila. In to je prineslo svobodo. V mojem večdimenzionalnem peskovniku so se z novim letom zrušili nevidni stari okvirji. V njem se zdaj igram z istimi igračami, vendar v novem prostoru zavesti. V mojem peskovniku je vsaka potička, ki sem jo naredila včeraj, zdaj opeka za grad, ki ga postavljam danes. In ta isti grad bo jutri morda samo stopnica za … kdo ve kaj.
In priznam, na trenutke se mi zazdi, da je v mojem peskovniku zdaj možno vse. Ampak res vse.