fbpx
Glina
29. oktobra, 2014
Peskovnik
11. januarja, 2015

Partija taroka

Pred dnevi sem po letih pavze v dobri družbi ponovno igrala tarok. Čeprav sem mislila, da bom potrebovala nekaj časa, da bom znova padla v igro, očitno tudi pri taroku velja, da ko ga enkrat znaš, ga znaš za zmeraj. In ko smo tako igro za igro metali karte in šteli točke, se je zgodila ena, zame posebna partija.

V rokah sem držala povprečne karte, ampak sem se vseeno odločila, da igram. Računala sem, da bom izbrala soigralca s komplementarnimi kartami in da se nama bo nekako izšlo. Pa ni bilo čisto tako. Moj izbrani srčni kralj je bil namreč v talonu in tako sem v igri ostala sama. Da je bilo še huje, sem morala kralja pustiti nasprotnikom in namesto njega izbrati pagata in sedemnajstico, česar nihče od soigralcev ni mogel razumeti. Ker pač niso vedeli, da sem v rokah sicer res držala škisa, da pa je bil moj naslednji tarok le štirinajstka. Zato sem tisto sedemnajstico iz talona krvavo potrebovala. Ko sem tako gledala svoje karte, ne vedoč, kako naj se igre, ki je bila obsojena na propad, lotim, se mi je izrisala podobnost trenutnega kvartopirskega položaja z eno drugo situacijo v mojem življenju. Takrat me je prešinilo, da če s temi kartami po kakem čudežu zmagam, bo to dokaz, da se tudi realna situacija lahko čudežno razreši. V meni se je nekaj premaknilo in tistih par minut za kvartopirsko mizo nisem igrala taroka, temveč svoje sanje. In baje so se mi pri tem tako svetile oči, da me je prijateljica, ki je našo igro le opazovala, posebej opozorila, naj občutka tistega trenutka nikoli te pozabim. In res ga ne bom.

“Ni nujno, da za zmago zmeraj potrebujemo dobre karte. Včasih je dovolj že, da si upamo igrati s tistimi, ki jih imamo trenutno v rokah in ne čakamo, da bomo dobili boljše.” 

Na koncu sem zmagala. Ne zato, ker bi imela dobre karte, ampak zato, ker so bile ostale karte med soigralci razporejene tako, da so optimalno podprle vse moje poteze. Tako sem »domov« prinesla oba svoja kralja in pagata, hkrati pa sem pobrala edinega kralja, ki so ga imeli nasprotniki, ter dovolj njihovih dam in kavalov, da sem presegla število točk, potrebnih za zmago. Seveda to ni bila zmaga z najvišjim rezultatom tistega večera, je pa bila zame najpomembnejša, ker je prinesla nauk. Dojela sem namreč, da ni nujno, da za zmago zmeraj potrebujemo dobre karte. Včasih je dovolj že, da si upamo igrati s tistimi, ki jih imamo trenutno v rokah in ne čakamo, da bomo dobili boljše. Kajti v resnici nikoli ne moremo vedeti, kako so v posamezni partiji razdeljene karte ostalih. Seveda nimam v mislih taroka, pač pa življenje. Izkušnja te igre, izkušnja, da je res vse možno, je ostala zapisana v meni. In vem, da se jo bom spomnila, ko bom naslednjič v kakšni življenjski situaciji spet cincala, ali bi ali ne bi.

In ker smo ravno v obdobju, ko se začenjajo deliti karte leta 2015, nam res vsem privoščim, da bodo te čim boljše. Še bolj pa nam želim, da bomo s tistimi, ki jih bomo dobili, znali narediti največ.

Srečno!