Sama sem sram dolgo časa povezovala s sramežljivostjo. Recimo s tem, da mi je bilo že v otroštvu nerodno nastopati, da sem bila v velikih družbah vedno rajši tiho, da se nikoli nisem rada izpostavila, da nisem marala biti v središču pozornosti.
Sprejela sem, da sem introvertirana oseba in da je takšen pač moj karakter. Danes se sprašujem, ali je to res moj karakter, ali sem takšna postala zaradi določenih strategij preživetja, ki sem jih nezavedno ponotranjila že v ranem otroštvu.
Zdaj namreč vem, da so bile vse te moje karakteristike posledica veliko globljega sramu, ki sem ga v sebi čutila od nekdaj, se ga pa nisem zavedala v vsej njegovi razsežnosti. V resnici me je bilo sram, da sem takšna kot sem (bila) in sem vedno videla samo, kaj vse je narobe z mano, kar je bilo dobrega, pa se mi je zdelo samoumevno. Nič posebnega torej.
Seznam mojih občutkov manjvrednosti in prepričanj, vezanih na to, je bil dolg. Sram me je bilo, da sem takšna, kot sem. Oziroma takšna, kot sem se počutila sama v sebi. Grda, debela, prevelika, dolgočasna, nerodna, nesproščena, nerazgledana, nesposobna … (lahko bi naštevala do jutri). Samo sebe sem videla brez kakršnekoli vrednosti, čeprav bi me tisti, ki so me poznali, zelo verjetno opisali drugače. Zato tudi nisem verjela, da me kdo sploh lahko ima rad. To ni bila resnica, ker vem, da me je veliko ljudi imelo resnično rado, ampak jaz tega znotraj sebe nisem verjela in sem ves čas čakala, da me bodo zapustili, ko bodo ugotovili, kakšna sem. Tako kot sem v vseh svojih službah čakala, da bodo enkrat ugotovili, da nimam pojma o ničemur in me bodo odpustili. Kar se ni nikoli zgodilo. In realno gledano za takšno prepričanje nisem imela nobenega razloga, ker so bili z mano v vseh službah zadovoljni.
Problem podobnih občutkov lastne nevrednosti je, da jih čutimo v svojih limbičnih (čustvenih) možganih. Ti nas, če smo doživeli travme, nezavedno držijo v otroških, pogosto popačenih, občutjih in otroških, pogosto nezdravih, reakcijah. Te pa se zgodijo veliko prej, preden racionalni (odrasli) možgani sploh dojamejo, kaj se dogaja.
Zato je za osvobajanje od sramu med drugim ključno, da postajamo vse bolj prisotni v sebi. In v sedanjosti, v tem trenutku. Da sproti ozaveščamo, kaj nas vedno znova vrže v znane občutke manjvrednosti. Kakšne misli imamo, ko se to zgodi? Kaj občutimo v telesu? Kako si (običajno) interpretiramo celotno situacijo? Kako reagiramo? Da se ves čas sprašujemo, ali so naše misli in naša razlaga res edina možna resnica v tej situaciji? Ali je naša reakcija res edina možnost, ki jo imamo na voljo? A lahko mislimo in reagiramo tudi kako drugače? In da si damo priložnost za drugačno interpretacijo realnosti in za drugačno reakcijo, kot smo vajeni. Toliko kolikor zmoremo drugače v danem trenutku. Bolj kot smo zavestni pri tem, bolj kot prisotnost postane naša notranja »serijska oprema«, bolj pravo sliko sebe in sveta dobivamo, življenje pa postaja lahkotnejše, lepše in bolj polno.
Sramu v celoti ne moremo odložiti čez noč, ga pa lahko slačimo po plasteh in vsaj kakšno plast bomo slekli tudi na izkustveni delavnici »Odloži svoj sram«.