Čas je, da zaupamo sebi

Konec je časov, ki so podpirali (in zlorabljali) čaščenje različnih bogov in gurujev. Konec je časov čakanja na mesijo, vesoljce ali kogarkoli že, ki naj bi nas rešil nas samih. Konec je časov, ko je bilo pomembno, kateri (»pravi«) duhovni tradiciji pripadaš. Konec je časov, ko je bilo »in« kanaliziranje vseh božjih in ne-božjih prisotnosti, ki naj bi nam dali odgovore. Konec je časov, ko so nas prepričali, da potrebujemo posrednika med nami in stvarnikom vsega.

Prihajajo časi, ko bomo počasi res dojeli, da smo vsi del ene božanske matrice, ki se nam bo v bodoče razkrivala še bolj. Postopoma, sproti, sorazmerno s tem, koliko resnične, ne spiritualno egotripovske božanskosti bomo odkrivali in doživljali sami v sebi. Kdo smo, nima nobene veze s tem, kako se pišemo, kaj delamo ali koliko ur dnevno meditiramo. Prav tako nam tega, kdo smo, ne morejo povedati drugi, ker so vse besede omejene na mentalno razumevanje, svojo pravo esenco pa izkušamo skozi vibracijo, onkraj besed, onkraj uma, znotraj sebe. Kako? To pa je misterij, ki se razodeva vsakemu na svoj način, v njegovem ritmu in v njemu najbolj razumljivem kodu. Ni recepta, ni pravila, ni samo ene poti.

Zato, ja, prosite za vodstvo, iščite odgovore, ki jih potrebujete in (si) dovolite, da ti pridejo tudi s tistimi dostavami, kjer jih nikoli ne bi pričakovali in s tistimi poštarji, ki jih nikoli ne bi izbrali. Vendar hkrati nikoli ne pozabite, da ne glede na to, kakšne uvide dobite – takšne, ki vas očarajo ali takšne, ki vas razočarajo- je bolj od uvida samega pomembno, kaj z njim naredite vi. Način, s katerim »odgovorite« na vse, kar življenje pokaže, prinese ali odnese, je namreč najboljši poligon za razvijanje vaše notranje moči in najboljši trening zaupanja vase, s tem pa tudi v življenje samo.

V vsakemu od nas je veliko več moči, modrosti in ljubezni, kot si mislimo. In prihajajo časi, ko imamo izjemno priložnost, da vse to spet začnemo uporabljati na pravi način. Za začetek zato, da si ustvarimo življenje, v katerem smo (oziroma bomo) izpolnjeni. Tako kot smo nekoč v enih drugih časih in prostorih že bili, že živeli, že znali, pa smo vmes večino vsega pozabili.

Prihaja čas, da se spet spomnimo, kako je bilo, ko je bilo drugače … ko smo mi bili drugačni.

Vsak posameznik šteje. Več, kot nas bo notranje izpolnjenih v tem, kar smo, manj bo potrebe po tekmovanju, primerjanju, dokazovanju, potrjevanju, zmagovanju … brez tega pa svet, kot ga poznamo, ne bo več mogel obstati, kajne?

Prihaja čas, da spet zaupamo, da je lahko drugače, da bo drugače … Čas je, da zaupamo sebi in tisti božanski iskri, ki jo vsi nosimo v sebi. Zbuja se … in z njo se zbujamo tudi mi.