Vesolje vedno teži k ravnovesju

Ko sem se prvič srečala z duhovnimi praksami, so vsi govorili, da moraš biti svetloba, sicer nisi duhoven. To je bilo obdobje, ko sem se sama plazila po najbolj temnih rovih svojega notranjega pekla in sem bila daleč od kakršnegakoli svetlega občutenja. Spraševala sem se, zakaj se sploh trudim, če je v meni samo tema in je nad mano očitno obupal tudi bog. Kakšna bedarija je bilo moje takratno prepričanje, sem počasi spoznavala šele kasneje. Zdaj vem, da ni svetlobe brez teme. In ne teme brez svetlobe. Nobene torej ne moremo kar izbrisati, lahko pa med njima vzpostavimo zdravo ravnovesje. To velja tako za naš notranji svet, kot za celotno vesolje.

Od mojega prvega spusta v notranje podzemlje je minilo že več kot petnajst let in čeprav je bilo naporno, ker je zahtevalo brezkompromisno soočenje z mojimi najglobljimi strahovi in potlačenim ranjenim delom mene – to je bila moja tema! – sem takrat dobila tudi prvi ključ za vrata do nebes. In prvo izkušnjo, kako je po temni noči dan veliko svetlejši! Takšna notranja potovanja od pekla do raja, sem potem ponovila še nekajkrat, pravzaprav se mi zgodijo ob vsaki (večji) notranji preobrazbi, ampak zdaj ta potovanja doživljam popolnoma drugače.

Zdaj poznam vse faze in čeprav me vsako potovanje uči česa novega, so etape skozi katere grem, univerzalne. Na začetku potovanja se vedno pojavi odpor pred spustom tja, kjer me (spet) nekaj stiska, boli, tišči, drži za vrat … in ja, priznam, vsakič si mislim: »Aaaahhhh, kaj mi je tega treba!« Potem slej ko prej popustim in grem pogledat, kaj se dogaja in kaj »tisto tam« hoče od mene. Kajti zdaj vem, da karkoli že se zbuja v meni, se dvigne zato, ker se hoče osvoboditi, s tem pa vedno osvobodi tudi del mene. Vem torej, da se v meni ne zbuja nič, kar bi me želelo ubiti!

Zdaj tudi znam odpreti srce, ne glede na to, kaj se dogaja in lahko dopustim čisti ljubezni, da me zdravi. Tudi, kadar me boli, kadar me je strah, kadar sem žalostna … Ne me vprašati, kako, ker nimam recepta! To je eden od ključev, ki sem ga dobila med eno od svojih transformacij. Do takrat pa sem globoko dihala, meditirala na svoj način, poslušala šamanske bobne, šla teč, šla ležat v naravo … delala vse tisto, kar sem v določenem trenutku čutila, da mi lahko pomaga.

Ko se pokaže (če se), kaj se želi osvoboditi, to objamem s sočutjem in dovolim, da se raztopi, umre, razpade, prečisti … Običajno so to občutja, ki mi niso najljubša (npr. zavist, osamljenost, občutek nemoči, prizadetost …) in običajno so povezana z omejujočimi prepričanji, ki me (še) držijo nazaj, da se ne premaknem, kamor bi se rada. Ali pa s tistimi notranjimi saboterji, ki mi ponujajo stare nezdrave (re)akcije.

Včasih sem s temi čiščenji svoje potovanje končala, zdaj grem še korak naprej. Ko prepoznam občutke, ki priplavajo na površje, jih vprašam, česa me učijo, kaj mi kažejo. In potem sobivam z njimi toliko časa, da pridejo uvidi. Največkrat ne takoj, pridejo pa, naslednjo uro, naslednji dan ali naslednji mesec. Skozi situacije, ki se zgodijo, skozi sanje, skozi ljudi. In skozi tovrstno opazovanje, sem ugotovila, da marsikateri od teh občutkov, ki priplava iz nas, poleg sebe pogosto zahteva še »zdravljenje« njegovega drugega pola in da je »zdravljenje« končano šele ko sta oba v ravnovesju.

“Ni svetlobe brez teme. In ne teme brez svetlobe. Nobene ne moremo kar izbrisati, lahko pa med njima vzpostavimo zdravo ravnovesje.”

Naj ponazorim s primerom. V meni se je pred leti zbudila aroganca. Tega občutka prej nisem poznala, potem pa je močno butnil ven ravno v obdobju, ko sem se lotila nove poti in začela delati energijske transmisije. Aaaa, katastrofa! Trenutek resnice me je tako šokiral, da sem si rekla, da bom nehala delati z energijami, ker aroganca pri tovrstnih terapijah nima kaj početi. Ampak istočasno sem uvidela tudi, da bi to bila lažja pot. Odnehati namreč. In da je prava pot pogledati, kaj mi aroganca kaže. Kmalu mi je postalo jasno! Aroganca je bila samo zadnji košček zdravljenja mojih občutkov manjvrednosti, ki so bili del mene skoraj celo življenje. Jasno sem uvidela, da ima vsak z močnimi občutki manjvrednosti nekje znotraj sebe tudi močan občutek večvrednosti. In da se vsak, ki je zelo vzvišen, nekje na drugi strani sebe v resnici počuti zelo majhno. Večvrednost je samo druga plat manjvrednosti. In obratno. In šele ko se oba pola postavita v ravnovesje, niti eden, niti drugi nima več prevlade nad nami.

Isti princip uravnovešanja različnih polov istega občutenja (lastnosti), sem potem zaznala še v mnogih situacijah. Pri sebi in pri ljudeh, ki pridejo na moje terapije. Začela sem širše dojemati, kako ravno zaradi tovrstne neuravnovešenosti velikokrat znotraj sebe preigravamo ene in iste nezdrave igre in se posledično znajdemo v enih in istih (re)akcijah. Novo vedenje in zavedanje sem seveda vključila tudi v svoje delo.

K podobnemu ravnovesju, kot se je vzpostavilo znotraj mene med mojo manjvrednostjo in aroganco, teži vesolje na vseh nivojih. Podobna ravnovesja se vzpostavljajo znotraj naših inkarnacij (karmične poravnave), znotraj naših družinskih (transgeneracijskih) energijskih polj, znotraj našega kolektivnega polja, znotraj planeta, znotraj vesolja. Vedno se vse postavlja v ravnovesje! Tudi največji kaos je del popolnega reda. Res pa to lahko včasih “razumemo” šele, če zmoremo videti dovolj široko sliko.

In čeprav se vse v vesolju ves čas giblje med dvema poloma, med svetlobo in temo, če poenostavimo, sama velikokrat razmišljam o tem, kako bi bilo, če bi se znotraj vseh nas glede vsega postavilo takšno ravnovesje, da bi bilo nihanje med obema poloma (obema ekstremoma) minimalno, zavedanje o celotni sliki pa maksimalno. Sprašujem se, kako drugače bi živeli, kako drugače bi funkcionirala družba, kako bi se spremenil naš planet in kako bi to vplivalo na vesolje, kjer se tudi dogaja marsikaj. Ampak o tem pa kdaj drugič