Resnica o raku

Z rakom imam neporavnane račune. Odkar mi je lani vzel mami, sem do njega čutila velik odpor in zamero. Ko so tako pred dnevi do mene prišli dokumentarni filmi z naslovom Resnica o raku, sem vedela, da jih moram gledati. Z gledanjem sem po eni strani raztapljala svoja še ne do konca predelana čustva, hkrati pa sem čutila, da se v ozadju, na nekih drugih nivojih dogaja učenje. Malo pred mamičino smrtjo sem namreč dobila uvid, da je raka na celičnem nivoju možno reprogramirati, kako točno, pa se mi še ni čisto do konca sestavilo.

Ko sem ob prvem filmu spet videla, kaj telesu povzročita kemoterapija in obsevanja, sem se nekajkrat zjokala. Najprej zaradi ponovnega podoživljanja vsega, kar je prestajala mami, potem zaradi samoizpraševanja, če smo res naredili vse, kar smo lahko; ali bi lahko storili kaj drugače; bi bilo kaj drugače, če bi takrat vedela, kar vem zdaj … Na koncu sem se zjokala zaradi jeze. Kemoterapija in obsevanja sta poleg operacije namreč edina protokola, veljavna v konvencionalni medicini, čeprav je dokazano, da z zelo veliko verjetnostjo povzročita sekundarnega raka. Ob gledanju me je hotelo zadušiti! Kajti, kljub temu, da obstajajo mnoge učinkovite naravne metode za zdravljenje raka, jih v medicinskih kurikulumih in učbenikih praviloma ni, če se o njih zdravniki poučijo samoiniciativno, pa jih ne smejo predpisovati, priporočati ali bolnikom glede njih vsaj svetovati.

“Kljub temu, da obstajajo mnoge učinkovite naravne metode za zdravljenje raka, jih v medicinskih kurikulumih in učbenikih praviloma ni, če se o njih zdravniki poučijo samoiniciativno, pa jih ne smejo predpisovati, priporočati ali bolnikom glede njih vsaj svetovati.”

V večini držav, tudi v Sloveniji je tako. Ker pač globalni farmacevtski lobiji že desetletja držijo roko nad zdravstvenimi in izobraževalnimi sistemi ter odločitve sprejemajo predvsem v korist dobičkov, ne zdravja. Tako, skregano z vsako zdravo pametjo, ločujemo konvencionalno in alternativno zdravljenje, namesto, da bi ju združili v holistično zdravljenje in bi vsakemu pacientu predpisali terapijo, ki bi ga zdravila z največjo verjetnostjo za ozdravitev, z najmanj stranskimi učinki in na vseh nivojih.

In zdaj se postavimo v čevlje pacienta, ki ga zadane težka diagnoza. Sprejeti odločitev o zdravljenju, ko si v šoku, nebogljen, nemočen in nepoučen, ni enostavno. Sploh, če visiš med Scilo in Karibdo in sprejemaš odločitev med tem, da se zastrupljaš s konvencionalnim zdravljenjem in med tem, da zaupaš alternativnim možnostim, ki večinoma uradno niso priznane in se zato pogosto izvajajo ali parcialno – ironično rečeno, na neke vrste »črnem trgu«, ločenem od zdravnikov, ali pa v dragih holističnih klinikah. In to je druga rak rana zdravljenja raka.

Ker zavarovalnica krije samo stroške konvencionalnega zdravljenja, brez denarja v resnici sploh nimaš možnosti izbire. V enem od filmov je naveden podatek, da povprečno konvencionalno zdravljenje raka v eni od evropskih držav stane približno 50.000 evrov, zdravljenje v holistični kliniki čez mejo pa približno 40.000 evrov. Vendar zavarovalnica krije samo stroške prvega zdravljenja. Kako je s stroški pri nas, ne vem, niti nisem preverjala, si pa mislim, da razmerja niso veliko drugačna. Pa se vprašam, zakaj posameznik, ki celo življenje plačuje zdravstveno zavarovanje, ob bolezni nima možnosti, da se sam odloči, kako in kje se želi zdraviti, če je strošek obeh zdravljenj podoben? Odgovornost za svojo odločitev moramo tako ali tako v vsakem primeru sprejeti sami, saj nam garancije za ozdravitev ne more dati nihče.

Odgovor poznam. In čeprav je izprijeno, lahko celo razumem, da je nekaterim brezbrižnim elitnim krogom bolj pomemben denar kot zdravje in dobrobit človeštva. Žal pa mi je, da vsi ostali, večina nas, vključno z zdravniki, predvsem zaradi dolgoletnega zavajanja in našega neznanja, to že leta in leta dopuščamo. Tega kompleksnega stanja v tem trenutku seveda ne morem spremeniti, lahko pa vsaj delim povezavo do filmov in omogočim širjenje informacij, ki bi jih po mojem mnenju  moral videti vsak, ki se sooča z rakom ali ima rakavega bolnika v svoji bližini. Morda bomo z večjo ozaveščenostjo počasi le začeli zahtevati, da znotraj uradne medicine in zavarovalnih polic dobimo več možnosti za zdravljenje, več možnosti za izbiro.

“Lahko razumem, da je nekaterim brezbrižnim elitnim krogom bolj pomemben denar kot zdravje in dobrobit človeštva. Žal pa mi je, da vsi ostali, večina nas, vključno z zdravniki, to že leta in leta dopuščamo.”

Če bi sama pred tremi leti vedela, kar sem videla v teh filmih in če bi na začetku mamičinega zdravljenja vedela določene informacije, ki sem jih zvedela ob njeni smrti, bi se celotnega postopka zdravljenja lotili popolnoma drugače. Če bi bil izid drugačen, ne bom nikoli vedela, mi bo pa malo zadoščeno že, če bo vsaj en rakov bolnik zaradi tega bloga dobil kakšno informacijo, ki bo pospešila njegovo ozdravitev.