Prisotnost

Včasih se izgubim v svojih mislih, ki me kot mali čoln porinejo po divji reki občutkov, skladnih s temi mislimi.
Včasih se izgubim v polni praznini svoje Biti in sem Doma.

Oboje poznam.

Včasih sem se prvemu upirala, se borila s tokom, hotela usmerjati svoj čoln … želela imeti svoje krmilo trdno v svojih rokah.

Ampak ni bi bilo dobro. Bolj kot sem želela (nezavedno) kontrolirati, bolj me je dušilo.

Potem sem se predala. Svoji višji notranji inteligenci. Svoji esenci. Zavesti.

Zdaj se predvsem učim biti. Prisotna v trenutku. Kakršenkoli že ta pač je.
Učim se vse bolj ostajati v praznini, tudi ko imajo misli svoj žur in me čustva hočejo zadržati v postani mlaki ali me poriniti na svoje burne brzice.
Pa tudi, ko mi misli in čustva hočejo prefinjeno prodati kakšno od svojih bleščečih iluzij.

Zdaj veliko bolj zavestno opazujem in manj reagiram. Znotraj in navzven.
In tudi ko reagiram, kakorkoli že, opazujem naprej. Z vedno manj ocenjevanja, obsojanja, primerjanja. Same sebe in drugih.

Vse manj iščem rešitve in dopuščam, da »rešitve« pridejo same. Če so sploh potrebne.
Ker vse bolj opažam, da rešitve išče predvsem um. Ko se ta umiri, velikokrat izgine tudi problem. Ali pa se ta razreši sam od sebe, po svoje.

Vse bolj dojemam, kaj pomeni biti in kaj pomeni iz tega polja biti (in Biti) tudi delovati.
In vse bolj se odvajam od vseh naučenih programov, ki niso poravnani z mojim naravnim notranjim operacijskim sistemom.

Vse manj se upiram temu, kar nisem ali kar naj ne bi bila.
Vse manj se držim tega, kar naj bi bila.
In vse bolj pozdravljam to, kar sem.