fbpx
Usoda
2. decembra, 2022
Srečno 2023
31. decembra, 2022

Preobražanje

Vanjo je vstopila druga zavest.
Telo se je skrčilo v nenavaden položaj, glava je postala omotična.
V križu jo je presekalo na pol in odprl se je portal do starodavne modrosti. Do starodavne nje same.
Okrog nje so stali njeni vodniki. Tisti, ki so najbolj podpirali njeno transformacijo zadnjega leta.
Kristus. Marija. Sofija. Zmaji. Bili so z njo v čisti Ljubezni.

Čutila je, da se spreminja. Znotraj.
Da spreminja svojo obliko. Tako fundamentalno, kot še nikoli prej.
Čutila je, da ne bo več ista, da ni več poti nazaj.
Čutila je, da se v njo sidra nekaj, kar presega njeno človeškost.

Začela je jokati iz dna duše.
Iz njenega grla so prihajali zvoki, ki niso bili glasovi človeškega bitja.
Dihala je s pljuči nečesa mogočnega. Nečesa veliko večjega od nje same.
Njeno srce je utripalo drugače, kot bije človeško srce. V veliko počasnejšem ritmu.
Tako zelo domače ji je bilo, kar se je usedalo vanjo. In hkrati tako nič domače za ta planet.
Bila je ona in hkrati ni bila več ona.

Jokala je od ganjenosti.
In jokala je od žalosti in občutka slovesa.

Čutila je, da izgublja svojo človeško naravo. Ne navzven, ampak navznoter.
Da postaja nekaj, kar je bila. Veliko prej, preden je prvič izkusila ta planet.
Občutila je duhovno osamljenost in globoko hrepenenje po istih dušah.
In hkrati je začela izgubljati svoje človeške želje. V tistem trenutku so se ji zazdele tako nepomembne.

Vsake toliko je bila bolečina prehuda. Telo je bilo utrujeno.
Takrat se je proces ustavil in vodniki so jo vsakič znova vprašali, če naj nadaljujejo.
In ona je med solzami vsakič znova potrdila, da hoče do konca.
Da hoče, da vsaka njena celica postane Ljubezen, ki jo je tako močno prevzela

In zdaj ta ista sila postopoma vstopa v vse njene notranje kotičke.
In raztaplja vsako njeno bolečino, vsako njeno misel, vsak njen občutek, kjer Ljubezni še ni dovolj.

Medtem ona čaka. Čaka na konec.

Ker je pripravljena na nov začetek. V istem telesu in v drugi zavesti.