Kateri film izbiraš?

V teh dneh se počutim, kot da gledam en film, ki mi niti žanrsko, niti vsebinsko ni všeč. Ampak tu je, vrtijo ga v globalnem kinu strahu. In čeprav je bil pričakovan in sem (bila) nanj pripravljena, me je ob tem pred dvema dnevoma vseeno zadel en kratek moment žalosti, kot bi se v meni odprl en stari dušni spomin, da smo to že tolikokrat doživljali …

Ampak v tistem istem trenutku žalosti me je nekaj znotraj mene nagnalo, da naj grem gledat fotografije z mojih potovanj. Ob tem sem čisto spontano spet podoživela iste občutke, ki sem jih izkusila na vseh tistih »mojih« prostranih visokih planotah, kjer se sama počutim kot doma. Občutke odprtosti, sreče, svobode. Občutke, da je vse možno!

Nisem jih samo podoživela, znotraj sebe sem se premaknila v te občutke.

In ne, to ni bil beg pred »realnostjo«. To je bil povratek v mojo (notranjo) realnost in te si ne pustim vzeti. V tej realnosti bivam tudi, če/ko se bo film, ki ga gledamo, nadaljeval. Z vsemi (ne)pričakovanimi zapleti in razpleti, ki jih bo še prinesel. Sama sem se odločila, da v tem filmu znotraj sebe ne igram (več), ne glede na to, kako se zdi na ven. V tem filmu ne igram, tudi če si nadenem masko, tam, kjer čutim, da je to prav in v njem ne igram niti takrat, ko si je ne nadenem, kadar v tem ne vidim nobenega smisla. (op. Seveda so maske v tem filmu še najmanj pomembne!). Zame ta film obstaja v enem vzporednem svetu in vse, kar še imam z njim, je treniranje moje potrpežljivosti, da čim bolj nevtralno počakam, da se odvije do konca.

In enkrat ga bo konec.

Kajti vidim tudi, da se v ozadju vsega tega, kar zmorejo videti naše fizične oči, istočasno že predvaja še en film. Ki je negativ tega, ki ga gledamo. Negativ v pozitivnem smislu! Ta film se odvija v popolnoma drugačnem žanru, s popolnoma drugačnim scenarijem, v popolnoma drugačni vibraciji. In ta film se predvaja v čisto drugi kinodvorani, kot prvi. Vanjo lahko stopite skozi prostor Ljubezni. Skozi srce.

No, v tem filmu pa sodelujem z vso svojo bitjo. Ker mi je všeč. Ker sem ga v svoji duši čakala že tisočletja. Ker prinaša življenje, kot ga še nismo izkusili, ali pa vsaj že zelo veliko inkarnacij ne. Veliko nas ta »film« nosi v svojem dušnem spominu. In ne, nismo se po naključju zbrali na tem planetu v tem trenutku.

Seveda pa imamo vsi svobodno voljo, da izberemo, kateri film bomo živeli, kateri film bomo podpirali s svojimi mislimi in dejanji. In naša svobodna volja bo uslišana. Za vsakega. Tokrat verjetno na način, ki si ga z našim omejenim umom še ne moremo predstavljati, ampak veliki režiser je pripravljen na vse scenarije.

Zato sem jaz (trenutno) mirna. Sploh po zadnji energijski transmisiji, ko smo vsi prisotni na koncu doživeli občutek čistega miru in smo dobili sporočilo (op. prišlo je v angleščini): »Don’t be afraid. You are safe. The game is over.«

P. s. Navdušena sem, ko vidim, koliko nas je že v »drugem filmu«.