Obljuba

Čeprav nisem uspela pogledati še nobenega volilnega soočenja in nisem prebrala programa nobene stranke (slednjega niti ne bom naredila), sem naši državi obljubila dve stvari. Da bom v predvolilnem času ohranjala nevtralno nastrojenost do vsega dogajanja ter do vseh vpletenih in da bom 13. julija oddala svoj glas.

Nevtralna nastrojenost, ki ni brezbrižnost, apatija ali naivnost, o čemer sem že enkrat pisala, je namreč energija, ki odpre in drži skupen energetski prostor tako, da se znotraj njega lahko ustvari tisto, kar je v določenem trenutku v naše najvišje dobro. Nevtralnega energijskega prostora ni možno ustvariti tako, da vanj projeciramo izključno naš želen rezultat, kajti, ne glede na to, kako najbolj pravilen se nam zdi, je dojemanje širše slike iz perspektive posameznika vedno omejeno, saj nikoli ne moremo predvideti vseh (najboljših) opcij. Še manj konstruktivno je, kadar vanj spuščamo negativno nastrojenost, obsojanje, manipuliranje, deljenje na naše in vaše, leve in desne, bele in rdeče … Vsi smo del ene, iste kolektivne slovenske zavesti. Za lažjo primerjavo si predstavljajte, da je naš energijski prostor otrok, ki ga vsi skupaj vzgajamo. In zdaj razmislite, kako bo ta (prej) razvil svoje potenciale – z zaupanjem in s podporo vsemu, kar je v njem dobrega, ali z nenehnim iskanjem njegovih (preteklih) napak, očitanjem nesposobnosti in omejevanjem? V katerem primeru ima otrok več možnosti, da se razvije v zdravo, zrelo in ljubečo osebnost?

“Nima smisla čakati na rešitelja. Hkrati pa je treba preseči slovensko globoko ponotranjeno prepričanje, da (nob)en človek ne more narediti ničesar. Ključ je in bo v povezovanju, so-delovanju in so-voditeljstvu.”

Naša država ima velik potencial, čeprav ga večina ljudi v tem trenutku ne vidi. Če bomo znali prestopiti svoje ege, preseči svoje lastne sence in si bomo končno začeli zaupati – sebi in med seboj, imamo možnost, da v petnajstih letih ustvarimo državo, ki bo lahko v Evropi primer dobre prakse. In to na vseh nivojih. Če bi lahko vsi videli oziroma začutili, kakšen potencial nosi Slovenija v svoji vibracijski esenci, sem prepričana, da bi ji začeli veliko bolj častno služiti. In prav čast je tista esenca, ki ima v tem trenutku možnost v takšni meri, kot še nikoli doslej, vstopiti v naš politični prostor. Ima možnost in priložnost, da s svojo vibracijo začne preobražati naše ključne sisteme. Tega seveda ne more narediti en človek, zato nima smisla čakati na rešitelja. Hkrati pa je treba preseči slovensko (pre)globoko ponotranjeno prepričanje, da (nob)en človek ne more narediti ničesar. Ključ je in bo v povezovanju, so-delovanju in so-voditeljstvu.

In ker je vsaka vlada vedno odsev kolektivne zavesti naroda, je še toliko bolj pomembno, da na volilno nedeljo oddamo svoj glas. Namenimo ga  tistemu kandidatu, za katerega menimo, da lahko prispeva k boljšemu jutri. In naredimo to nevtralno, kot sem že napisala – brez določanja želenega izida in brez izključevanja ostalih. Naredimo to z zaupanjem, da bomo skupaj izbrali takšen vladni tim, ki bo kot celota znal služiti skupnemu dobremu in ne parcialnim interesom, ne glede na to, kako se bodo v njem razporedile posamezne figure. Zaupajmo, da smo kot narod zreli za nov korak našega preboja. Jaz nam zaupam. Res. Častna beseda!

Pa vse najboljše, draga Slovenija.