Čoln in ladja

Čoln v varnem pristanišču dvigne sidro. Naveže se na ogromno ladjo, ob kateri se počuti kot vrabček ob slonu, in pusti, da ga ta vodi. Nima pojma, kam pluje. Skozi daljnogled v obliki srca gleda v daljavo. Ne vidi jasno, kaj je na obzorju, ampak ve, da Duša ve. Ladja s čolnom izpluje.
»Kam greva?« vpraša čoln.
»V svobodo,« sporoči Duša. Čoln zatrepeta od vznemirjenja. 
»Me kdo čaka tam?« sprašuje dalje.
»Da,« odgovarja Duša. »Ljubezen, mir, radost, strast …« Čoln se veseli srečanja s prijatelji, pogrešal jih je. »In čaka te nekdo, ki ga še ne poznaš,« še pojasni Duša.
Skozi rahlo odstrto meglico čoln vidi močno svetlobo, a si ne zna razložiti, kaj gleda.
»Kdaj ga bom spoznal?« želi vedeti.
»Ko boš dojel, da nisi čoln, ampak ladja, na katero si se privezal. Ko boš dojel, da ne slediš nečemu večjemu, ampak, da to si,« Duša mirno zaključi.