Ukročeni volkovi

Vsi imamo ključ do svojega kraljestva. Danes, ko se je močno odprl portal 12:12 in se na Zemljo spušča močan val čiste zavesti, nam je ključ še bolj na dosegu roke. Kdor je pripravljen ima do 21.12. za odpiranje vseh vrat do svojega notranjega svetišča še dodatno planetarno podporo.

V resnici imamo vsak dan možnost vstopati v svoje kraljestvo, ga raziskovati, se v njemu poživljati, obnavljati svojo energijo, se pomlajevati. Načinov vstopa vanj je veliko in ni pomembno, katerega uberemo, saj ima vsak od nas svoj unikaten ključ. Bolj pomembno je, da se ne ustavimo, kadar pred vrati zagledamo kačo, čarovnika, pošast ali kakšno drugo zoprno karikaturo. Če prevedem, pomembno je, da se ne ustavimo, ko ob tem, ko hočemo vtakniti ključ v ključavnico novih vrat, začutimo strah, bolečino, jezo, ljubosumje ali kakšno drugo čustvo, ki nam ni všeč. Velikokrat namreč pritisnemo na zavoro, včasih samo par vrat od našega najsvetejšega tabernaklja, ker se ustrašimo naših lastnih senc. Vendar so, kot sem že pisala, sence samo neke vrste varuhi naših zakladov, ki se nam razkrijejo šele, ko se soočimo z našo temno platjo in se z njo pomirimo. Ni se nam treba boriti, ker v boju samo izgubljamo svojo energijo, cilj je doseči spravo. In ko nam uspe, včasih presenečeni ugotovimo, da nam naša notranja »ukročena zver« lahko celo služi.

“Velikokrat pritisnemo na zavoro, včasih samo par vrat od našega najsvetejšega tabernaklja, ker se ustrašimo naših lastnih senc.”

Morda so vse zapisane besede samoumevne, vendar sem se v zadnjem obdobju nekajkrat znašla v pogovorih, ko so mi sogovorniki potarnali, da se jim zdi, kot da z odkrivanjem sebe postajajo “temni”, ker čutijo “negativna” čustva, ki jih prej niso. Seveda na poti samospoznavanja ne postajamo slabši ljudje. Postajamo bolj celostni, celostnost pa vsebuje vse naše plati, svetle in temne. V tem smo si vsi enaki, razlikujemo se samo po tem, koliko notranjih volkov uspemo ukrotiti in katere se odločimo hraniti, bele ali črne. Tistim namreč dajemo svojo moč. Vem pa tudi, da je možno udomačiti vsakega, še tako divjega volka. Meni so to danes pokazali ravno moji, zdaj že ukročeni notranji plenilci.

Včasih vsi potrebujemo koga, ki nas opomni, da je (bilo) vredno vztrajati, a ne?