Koliko smo res pripravljeni spustiti?

Naj podelim eno anekdoto o tem. Resnično. Mojo. Takšno, za telebane.

Poleti sem šla v hribe. Tisto jutro moje počutje ni bilo ravno olimpijsko. Ponoči sem imela intenzivne sanje, ki so mi pokazale, da spet ponavljam nekaj, kar sem mislila, da sem že presegla. Ker je hoja zame najboljša terapija, kajti s premikanjem telesa velikokrat premaknem tudi svoj um in s tem svoje notranje stanje, sem se namenila tudi tokratni vzpon izkoristiti točno za to. In ker smo šli nad 2.000 m, je bilo časa več kot dovolj.

Na vznožju sem sama s sabo sklenila pakt:
»Naj danes s hojo odpadejo vsi moji notranji hakeljci, ki me še kakorkoli držijo ujeto v tej situaciji! Dovolj imam padanja na istem izpitu!«

Po štirih urah sem prisopihala na vrh, v čisto drugačnem razpoloženju, kajti v hribih sem vedno srečna, ne glede na to, v kakšnem vzdušju štartam. Naročila sem si radler in naredila selfi za spomin. Ob tem sem ugotovila, da sem izgubila en uhan. Bilo mi je žal, ker sem te uhane res rada nosila. Potem pa sem se spomnila, kaj je bila moja namera. In dojela, da se je očitno nekaj res odpelo in odpadlo, dobesedno! To sem vzela kot dober znak, da se je isto zgodilo tudi znotraj.

Potem pa ….

Par dni kasneje sem naročila nove uhane. Iste. Ker so mi bili pač ljubi, čeprav realno gledano nimajo nobene velike vrednosti. In spet sem jih z veseljem nosila. Do solsticija.

Za solsticij sem zavestno prevetrila moje zadnje, zelo transformativno leto. Zahvalila sem se za vse blagoslove, hkrati pa še enkrat dala namero, naj spustim vse, kar me več ne podpira, vse, česar v novem ciklu ne potrebujem. Tako, za vsak primer, če bi slučajno še kje kaj ostalo … In naslednji dan sem spet izgubila uhan. Tistega istega, ki sem ga naročila po poletnem hribovskem dopustu.

Hm …
Nisem se posebej vznemirjala. Zadevo sem želela takoj urediti in že v naslednjem trenutku sem tipkala po tipkovnici, da si naročim nove.

Potem me je prešinilo!
»Urška, pa kaj tebi ni jasno?!? Nekaj hočeš spustiti, ko to gre, pa si naročiš novo pošiljko točno tega, kar si spustila.«

Auččč!
»Tole pa je klofuta! Taka, za telebane,« sem pomislila, ko sem dojela, kaj mi hoče povedati življenje.

Naročila seveda nisem naredila in točno takšnih uhanov na meni ne boste več videli. Naj bodo skupaj s tem, kar sem spustila znotraj sebe, tam, kjer morajo biti. Kar pa seveda ne pomeni, da si ne bom naročila kakšne drugačne. :))

Tale mini zgodbica o izgubljanju uhanov je lahko samo ena od nepomembnih prigod v življenju. Lahko pa jo razumemo malce globlje, kot se kaže na prvi pogled. V ozadju nam sporoča, da če hočemo manifestirati nekaj, kar si res želimo, moramo »žrtvovati« vse tisto, kar nam preprečuje, da tega še nimamo. In to je običajno tisto, kar nam je poznano, domače ter nam zaradi tega na nek način ljubo, ne glede na to, kako »nezdravo« ali omejujoče je za nas. Z drugimi besedami rečeno … Če hočemo biti resnična, avtentična verzija samega sebe, moramo pustiti umreti vse tiste naše verzije (identitete), ki to niso.

Zato, bodimo čimbolj zavestni pri tem, kaj puščamo za sabo in kaj naročamo v življenju! Dobesedno in v prenesenem pomenu besede.