Čebelarska

Kuham kosilo, v ozadju iz računalnika prihajajo zvoki kubanskega romantičnega bolera, ki se mešajo s šumom kuhinjske nape, ko mimo mene prileti čebela. Najprej zmedena leta okoli štedilnika, potem se začne zaletavati v prozorno steklo blenderja.

»Pojdi ven,« ji rečem v mislih, medtem ko pražim zelenjavo. Ker misel nima učinka, isti stavek ponovim še na glas. Še vedno ne pomaga.

Odložim kuhalnico, primem kuhinjski prtiček in jo začnem usmerjati proti balkonskim vratom. Ne razume in odleti ravno v nasprotno smer. Grem za njo. Nastavljam ji kuhinjski prtiček, kot matador svojo muletо pred bikom.

Ne dojame, kaj hočem in kam jo usmerjam. Dojame pa, da je prtiček ovira, kjer se pot konča. Slepa ulica. Zid, ki ga ne more prebiti.

Počasi ugotovi, da se mora obrniti v nasprotno smer, stran od prtička. Ko vidim, da je dojela, nadaljujem z nastavljanjem ovire in jo v mislih spodbujam, naj nadaljuje v pravo smer. Nazadnje končno odleti skozi široko odprta balkonska vrata.

Odložim prtiček na kuhinjski pult, spet vzamem v roko kuhalnico in se zavem, da sem tudi jaz čebela, ki ji sila obstoja kaže pot v svobodo tudi tako, da ji zapira tiste poti, ki vodijo v slepo ulico.