Operacijski sistemi

Pred dnevi sem sedela na kavi s prijateljico. Na kavi sva se dobili ob neobičajnem terminu, na neobičajnem mestu in ne, da bi se prej dogovorili. A dobili sva se ob ravno pravem času. In to se nama ni zgodilo prvič. Kar niti ne preseneča, ker obe delujeva po intuitivnem prepuščanju življenju. To seveda ne pomeni, da pasivno sediva doma in čakava, da se življenje zgodi. Čeprav včasih prepuščanje deluje tudi tako.

Predaja sili življenja pomeni, da odpremo energetsko polje in dovolimo, da nam življenje postreže s tistim, kar želimo ali potrebujemo. In večkrat se zgodi, da ostanemo brez besed, ko se nam želje uresničijo tako, kot si sami nikoli ne bi mogli niti zamisliti. Vendar vsi ljudje ne delujejo na tak način. Tistim, ki potrebujejo jasne cilje, natančno strategijo in dodelane taktike za njihovo doseganje, je delovanje po principu prepuščanja nezamisljivo. In seveda obratno. Zahtevajte od nekoga, ki svoje življenje kreira po principu predaje, da si jasno vizualizira svoj cilj in da dva meseca vsak dan dela natančno določeno nalogo, da bi ta cilj dosegel. Doživel bo syntax error. Garantirano!

“Zahtevajte od nekoga, ki svoje življenje kreira po principu predaje, da si jasno vizualizira svoj cilj in da dva meseca vsak dan dela natančno določeno nalogo, da bi ta cilj dosegel. Doživel bo syntax error.” 

Se sprašujete, kdo ima bolj prav? Oba in nihče. Vsak človek ima namreč svoj naravni operacijski sistem, s katerim najlažje upravlja svoje življenje. Ne glede na to, ali gre za enega od obeh skrajnih primerov, ali za katerokoli različico vmes. In svoj naravni sistem delovanja moramo negovati. Kar pa ne pomeni, da se moramo zapirati pred vsemi ostalimi drugačnimi  sistemi. Ravno obratno. Vsak operacijski sistem ima tudi »hrošče« (buge), ki motijo njegovo delovanje. In če se družimo samo z ljudmi, ki delujejo v istem operacijskem sistemu kot delujemo sami, teh hroščev ne moremo odkriti, niti odpraviti. Te lahko prepoznamo šele, ko trčimo na drugače delujoč operacijski sistem. Pri tem pa pogosto naredimo dve napaki. Prva je ta, da drugemu načinu delovanja popolnoma zapremo vrata, druga pa, da hočemo svoj naravni način delovanja zamenjati s tujim, ker se nam zdi, da bomo tako delovali bolje. Nič od tega nima smisla. V prvem primeru si odvzamemo izkušnjo odkrivanja novih obzorij, v drugem pa zatremo energijo, ki za nas z najmanj izgube kreira najboljše rezultate.

Seveda, določeni operacijski sistemi so tudi okuženi. Vendar se nam pri teh slej ko prej prižge rdeč alarm v našem anitvirusnem programu in takrat lahko brez občutka krivde stisnemo »delete« za vse, kar bi se želelo naložiti na naš trdi disk. Pri vseh ostalih, ki jih naš požarni zid načeloma spusti mimo, pa se splača preveriti, če med neznanimi datotekami obstaja tudi kakšen program, ki bo naš operacijski sistem nadgradil na višjo različico. Te običajno delujejo boljše, a ne?