Klic duše

Draga Duša, tako lepo te je spet videti v tem domačem krogu. Vse vas. Zdi se mi, kot nek stari de-ja-vu. Kot da smo se enkrat že tako srečevali. Kot da smo vse to že enkrat doživeli, kot da …

Vem, da se spomniš tudi ti. Da se spomniš teh srečanj, naših druženj, našega praznovanja. V različnih oblikah smo se srečevali. In na različne načine smo slavili Življenje. Ne, niste vedno imeli človeške podobe, vsaj večina izmed vas ne. Večina vas izvorno ni doma na tem planetu, kjer se srečujemo danes. Pa vendar ni naključje, da se tokrat srečujemo prav tukaj in zdaj.

Nič ni naključje, saj veste, kajne?

Veliko od vas je ta planet izkušalo zelo velikokrat. Tako velikokrat, da ste med različnimi potovanji, ki ste jih doživeli, različnimi vlogami, ki ste jih igrali in številnimi slepili, ki so vas zapeljala, slej kot prej pozabili, kdo ste.

Ampak ni naključje, da se tega, kar ste v svoji izvorni obliki, začenjate spominjati prav tukaj in zdaj.

Saj veste, zakaj, kajne?
Če ne, se boste še spomnili … To vam obljubim!

Slišim vaše dvome in vprašanja v vaših glavah in srcih. Slišim jih zdaj, v tem trenutku in v vseh drugih trenutkih, ko se obračate name. Včasih jezni, včasih obupani, skoraj nikoli takrat, kadar ste radostni. Takrat največkrat pozabite name, čeprav bi se ravno takrat lahko najlažje slišala in razumela.

Ampak razumem. Vse razumem, tudi ko mi dopovedujete, da vam je včasih težko zaradi vaše človeške narave. In razumem, da (se) še zmeraj ločujete, čeprav v vaši biti ni nobene ločenosti. V vaši biti ste že tako zelo celostni. Komaj čakam dan, da to uvidite tudi sami!

Da, draga Duša, vse tvoje klice slišim. Vem za vprašanja, ki mi jih postavljaš, vem za odgovore, ki jih iščeš. In tudi odgovarjam ti, vsakič znova. Tudi takrat, ko mi je jasno, da me ne slišiš, da ne vidiš, kaj ti želim sporočiti, da ne začutiš, kaj je pomembno in kaj ne. In tudi takrat, ko iščeš odgovore tam, kjer misliš, da bi morali biti, ne tam, kjer dejansko so.

Pa veš, da te tudi jaz kličem?
Tudi jaz si želim, da me slišiš. Tudi jaz ti imam toliko za povedati, toliko za predati. Kajti veš, vidim te, ves čas te vidim in zelo dobro vem, kaj je v vsakem trenutku zate najbolj pravi korak, najbolj prava izbira, najbolj prava izkušnja.

Zato si želim, da me slišiš. Ker ti tako sproti odkrivam tvojo pot. Ker ti tako kažem, kdo v resnici si. Ker te tako vodim Domov.

Temu se reče klic Duše.

Tisti klic, ki ga tako velikokrat preslišiš, ker se ti zdi neumen, nepomemben, čuden … ali ker te je strah, ker se ne počutiš dovolj … karkoli že za karkoli že.

In potem se znajdeva v začaranem krogu. Včasih kar malce ironičnem.

Ne veš, kaj mislim s tem? No, naj ti razložim.

Velikokrat me nagovarjaš z željo, naj ti povem, kaj je tvoje poslanstvo. In vem, da si to res iskreno želiš vedeti.
Drži, kajne?

In potem se huduješ nad mano, prepričan, da ti nočem dati odgovora. In hkrati obupuješ nad sabo, ker ne razumeš.

In v resnici res ne razumeš.

Poslanstvo … Tako težka beseda. Obremenjena s pritiski, resnobo, naporom. Čutiš to breme? To težo ste nečemu najbolj naravnemu, dali vi sami. Ker se vam zdi, da morate delati nekaj … pametnega, pomembnega, posebnega … da morate, še jaz ne vem, kaj vse ste si naprtili nase … Pa ni treba, da je tako.

Res ne. Ravno nasprotno. Nič ni treba, da je težko. Življenje je lahko lahkotno, igrivo in radostno. Poslanstvo ravno tako. Življenje vas hoče žive! In če že hočete odgovor … poslanstvo vsakega živega bitja na tem planetu je, da se čim bolj realizira, da čim bolj živi to, kar je. Poslanstvo torej ni povezano s tem, kaj delate, ampak s tem, kar ste. S tem, kdo ste.

Razumeš razliko?
Čutiš?

Naj ponovim še enkrat. Tvoje poslanstvo ni povezano s tem, kaj delaš, ampak s tem, kdo si. Ko si, kar si, svoje poslanstvo opravljaš mimogrede, z vsem, kar počneš. In počneš lahko … karkoli.

Vem, vem, katero vprašanje zdaj sledi. Naj razložim, kako biti to, kar si.
Nisem se zmotil, kajne?

Torej, kako biti to, kar si?

Enostavno. Poslušaj klic svoje Duše!
Odpri se mu in ga upoštevaj – vsakič znova! Obenem pa spusti željo, da vedno vse razumeš. Ker vsega ne moreš razumeti. Vsaj ne takoj in ne vnaprej.

Vsak klic Duše je karta za naslednjo etapo najveličastnejšega potovanja, potovanja v tebe samega. In za potovanje gre, vedno gre za potovanje, ne za cilj, ne za rezultat.

Čeprav je tudi rezultat na koncu veličasten.

Tako, kot si veličasten ti.

Zdaj razumeš, kajne?
Da si rezultat potovanja veličasten ti!

Da, veličasten ti!

Srečno pot!

P. s. In ne pozabi. Lahko je lahkotno, igrivo in radostno. Uživaj v potovanju. In uživaj v praznovanju življenja. Zato smo danes tukaj. Zato smo tukaj pravzaprav vsak dan.

****************************
(Op. To sporočilo se je zapisalo za solsticijsko praznovanje življenja.)