Bog

Vsakič znova
sem te prevzeta uzrla
v vseh tistih ljudeh,
ki so se globoko
dotaknili moje stare duše
in mi odprli srce.
A ko si potem
vedno znova
brezbrižno pustil,
da so šli stran,
sem te v mnogih
prejokanih nočeh
ničkolikokrat preklela.
Ker nisem razumela,
da si jih poslal samo zato,
da me spomnijo
na vse tiste koščke mene,
ki sem jih nekoč, nekje pozabila,
zaklenila, zatajila, zavrnila,
ljubila, izgubila.
Z njimi, tvojimi pomočniki,
sem jih lahko,
ne da bi oni sploh vedeli za to,
spet dobila nazaj.
Zato zdaj ne sprašujem več:
»Zakaj, o Bog, zakaj?«
Danes sem hvaležna
za vse te smerokaze,
na poti k tebi.
Zaradi njih sem te našla.
Končno.
V sebi.