fbpx
Porod
4. junija, 2020

Učenje med mrki

Ste tudi vi pretekle dni v zraku čutili intenzivne energije? Jaz sem prejšnji teden močno čutila, da so mrki in vsi retrogradni planeti začeli delati po svoje. Da so ene stvari ustavili, druge prestavili, tretje pa rinili naprej. Smo v obdobju, ki pač zahtevajo določene spremembe – znotraj in zunaj – in bolj sproščeno kot plujemo z njimi, lažje nam je. V teoriji vse jasno.

Ampak, kako se sprostiti, ko se recimo znotraj nas dviga nestrpnost, jeza ali nemoč, ker ne moremo vplivati na to, kako se stvari odvijajo? Ali ko nas nekaj znotraj tako močno drži ujete na enem in istem mestu, da bi najrajši skočili iz svoje kože, če bi lahko? Saj veste, to so tiste situacije, ko točno veš, da moraš spustiti vsa svoja pričakovanja ter želje in dopustiti, da se odvije po svoje, ampak ne moreš in potem ….. aaaaaa!!!

Jaz sem prejšnji teden imela dve lekciji glede tega. Prva je bila, ko sem čakala eno uradno informacijo, ki sem jo potrebovala za to, da končno premaknem ene stvari naprej, pa te informacije nisem mogla dobiti tri dni. Oseba, ki mi je obljubila odgovor, ni odpisala na moja e-sporočila in se ni javila na telefon. In tako je vse stalo. No, zunaj je vse stalo, znotraj ne, znotraj je bilo ravno obratno, znotraj se je zbujal vulkan!

Da v tem stanju nisem bila ravno sproščena, najbrž ni treba posebej poudarjati, a ne?

Potem sem naredila to, kar sem čutila, da mi bo v tistem trenutku najbolj pomagalo preusmeriti notranjo lavo v konstruktivno smer. Začela sem pospravljati. Včasih namreč čiščenje zunanjega okolja pomaga prečistiti tudi moj notranji nered. In verjeli ali ne, ko je bilo stanovanje pospravljeno, sem bila veliko bolj mirna tudi jaz. Skuhala sem si kavo in si rekla: »OK, naredila sem vse, kar je bilo v moji moči, zdaj pa naj življenje pokaže, kako naprej.« Dve minuti za tem sem dobila klic in rešitev, ki sem jo čakala tri dni.

Drugo lekcijo sproščanja v nepredvidljivih situacijah sem dobila za Solsticij. S skupino krasnih ljudi smo preživeli čudovit dan v raziskovanju Virskega mesta, si privoščili slastno kosilo in čakala nas je samo še energijska transmisija z zvočno kopeljo v naravi, kar je bil tudi glavni namen našega srečanja. Ravno ko sva s Tjašo vse pripravili, pa je naenkrat začelo škropiti. Potem, ko je bilo cel dan suho, na trenutke celo sončno in ko napoved nikakor ni kazala na dež, ker bi bili sicer v šotoru, kar je bil naš rezervni plan. Najprej smo se še malo šalili, da je to blagoslov in se nismo pustili motiti. Začeli smo s transmisijo, dež pa je pikal naprej. A ko po nekaj minutah še kar ni nehal, se je nehala moja sproščenost in (spet) sem morala sprejeti svojo nemoč ter spustiti nadzor.

»Uvidela sem, da me ta situacija samo uči, kako ostati v sebi tudi, ko je življenje nepredvidljivo in ko na dogodke nimam nikakršnega vpliva.«

Ne glede na to, kako sem si želela, da bi bila ljudem celotna izkušnja prijetna in nepozabna, sem morala sprejeti, da je narava močnejša od mene. Da trenutno pač kaplja, da se bo morda tudi ulilo in da glede tega ne morem narediti ničesar. Da je vse, kar lahko naredim, da v sebi ostanem mirna, da delam dalje, dokler bom pač lahko in da se enostavno prepustim. Uvidela sem, da me (nas) ta situacija samo uči, kako ostati v sebi tudi, ko je življenje nepredvidljivo in ko na dogodke nimamo nikakršnega vpliva. Po nekaj minutah sem se zmenila sama s sabo, sprejela situacijo in se sprostila. Spustila sem kapuco z glave, se odprla dežju in ugasnila svoj ego, ki mi je sicer še nekajkrat želel prišepniti, da bodo ljudje razočarani.

Tako smo transmisijo in zvočno kopel izpeljali do konca. Dež nas je sicer še nekajkrat poškropil, ampak mene ni več motil, ljudi pa, kot so povedali kasneje, tudi ne. Nekateri so se podobno kot jaz na začetku morali malce pomeniti s sabo, nekatere pa je ne glede na vse odneslo direktno v druge dimenzije. V tem energijskem potovanju smo tako vsi dobili izkušnje (in uvide), ki smo jih potrebovali. Tako kot je to na transmisijah vedno. Ne glede na to, kaj si želimo, kaj pričakujemo ali česa se otepamo, vedno dobimo to, kar potrebujemo.

Ko se je na koncu na nebu izrisala dvojna mavrica, sem vedela, da je bilo vse zrežirano, vodeno in podprto na enih drugih nivojih. In da je tako v resnici v življenju vedno, ne glede na to, kako je videti na prvi pogled.

Danes je moje počutje čisto drugačno. V meni je mir. Zen mir. Pa se na ven v primerjavi s prejšnjim tednom ni veliko spremenilo.