Zgodbe v zgodbah

Pred kratkim sem imela možnost spoznati Devona Harrisa, člana jamajške bob ekipe na olimpijskih igrah leta 1988, katere debi je kasneje navdihnil ustvarjalce filma Ledene steze. Danes je Devon eden od svetovno znanih motivatorjev, ki navdihuje ljudi, da sledijo svojim sanjim. Pri tem ne »prodaja« nobene posebne filozofije ali visokoletečih besed, ampak le preprosto deli svojo živjenjsko zgodbo. Njegove številne in ne samo sladke izkušnje so ga naredile takšnega, kot je, ravno njegova avtentičnost pa se ljudi dotakne in v njih sproži (za)upanje, da res lahko vsak realizira svoje, še tako velike sanje.

Zgodbe so imele velik vpliv tudi na uresničitev njegovih sanj. Njegova babica, pri kateri je zaradi revščine preživel večino svojega otroštva, je namreč kot strastna pripovedovalka različnih štorij prav z zgodbami vanj vsadila seme prepričanja, da je v življenju možno doseči vse, torej tudi zastopanje Jamajke na olimpijskih igrah, kar je bila od nekdaj njegova vellika želja. Res, da se je sam sicer videl v vlogi tekača na letni olimpijadi, pristal pa je na zimski, v posadki boba, vendar, želja je bila manifestirana. Njegovo ključno sporočilo, ki se je v pogovoru dotaknilo tudi mene (seveda ne po naključju), pa je: »Ko pride priložnost, s katero lahko narediš korak bližje uresničenju svojih sanj, jo enostavno moraš sprejeti. Četudi se pojavi v popolnoma drugačni obliki, kot si si predstavljal in četudi nimaš pojma, kam te bo v resnici pripeljala.«

“Ko pride priložnost, s katero lahko narediš korak bližje uresničenju svojih sanj, jo enostavno moraš sprejeti. Četudi se pojavi v popolnoma drugačni obliki, kot si si predstavljal in četudi nimaš pojma, kam te bo v resnici pripeljala.”

Da so zgodbe ne samo inspirativne ampak tudi zdravilne, so vedela že vsa prvobitna ljudstva, ki jih je beli človek označil za manj razvita. Zgodbe, ki so si jih delili iz roda v rod, niso prenašale le njihove tradicije, modrosti in znanja, ampak so omogočile, da se je prek njih zgodila čarovnija, ko se je ena duša dotaknila druge. In to lahko še vedno (ali ponovno) počnemo tudi danes. Vsaka naša zgodba, tudi tista, ki se nam zdi popolnoma samoumevna ali celo nepomembna, lahko nekomu drugemu v nekem trenutku prinese neprecenljivo darilo. Ker mu morda vlije zaupanje, potrdi njegove občutke, mu pomaga spremeniti perspektivo na določeno situacijo, ali ga spodbudi, da naredi korak naprej.

In enako kot so pomembne zgodbe o velikih uspehih, ki jih naša kapitalistična družba tako rada postavlja na piedestal, so pomembne tudi zgodbe o porazih. Zgodbe o velikih prebojih in zgodbe o (malih) notranjih uvidih. Zgodbe o sr(e)čnih ljubeznih in zgodbe o osamljenosti, izgubah. Zgodbe v tem času in prostoru ter zgodbe iz nekih drugih dimenzij. Skozi življenje gremo namreč vsi čez podobne (pre)izkušnje, le da se te pojavijo v različnih ciklih in v različnih variacijah. In ko se naše zgodbe prepletejo, ko si odprto in iskreno izmenjamo svoja doživljanja, razmišljanja, dojemanja, ko si podelimo lastne zgodbe, smo bogatejši vsi, pripovedovalci in poslušalci.

Lepo je začutiti zgodbe v zgodbah, ne glede na to, na kateri strani se znajdemo.