Učna pot

Zbudila sem se tečna, čeprav zato nisem imela nobenega razloga. Ker meni v takih primerih najbolj pomaga hoja, sploh na višjih nadmorskih višinah, sem se odpravila na Kraški rob. Že nekaj časa sem si namreč želela v živo ogledati tamkajšnje spodmole.

Ob cerkvi sv. Kirika nad Sočergo, kjer se pot proti kraškim znamenitostim začne, me je pričakalo sonce in nekoliko dvignilo moje razpoloženje. Po zložnem spustu sem kmalu prispela do naravne kotanje, kjer sta bili označeni samo dve poti. Ena je vodila nazaj, od koder sem prišla, druga pa levo, kar se mi tudi ni zdela prava smer. Vseeno sem zavila, misleč, da se bo pot kasneje obrnila proti stenam. Ko sem se začela strmo spuščati, se je moja tečnoba spet okrepila, istočasno pa se je pooblačilo nebo. Naključje ali sinhroniciteta? Da bi se to stanje čim prej preobrazilo, sem začela hoditi hitreje, dokler si po polurnem vztrajanju nisem priznala, da sem zašla.

“Obrnila sem se, se vrnila nazaj do kotanje – na mesto zločina, še enkrat preverila vse markacije in dobila potrditev, da sta res možni samo dve smeri. Ker sem zdaj že vedela, da nobena od njiju ni prava, sem se odločila, da se vrnem proti avtu.”

Obrnila sem se, se vrnila nazaj do kotanje – na mesto zločina, še enkrat preverila vse markacije in dobila potrditev, da sta res možni samo dve smeri. Ker sem zdaj že vedela, da nobena od njiju ni prava, sem se odločila, da se vrnem proti avtu. Skoraj v istem trenutku, ko sem se, sicer s težkim srcem, sprijaznila, da mi spodmoli tokrat očitno niso namenjeni, je na nebu spet zasijalo sonce. Še eno naključje? Počasi sem hodila nazaj, precej bolj zavestno kot prej in tik pred izhodiščem, ko sem se ustavila, da se malce nastavim sončnim žarkom, sem v daljavi zagledala par. Takoj sem vedela, ne vem, zakaj, da prihajata od tam, kamor sem se namenila iti tudi sama.

Izkazalo se je, da sem imela prav. Razložila sta mi, da v kotanji obstaja še ena, neoznačena in slabo vidna pot, ki vodi naravnost, preko nizke kamnite ograje. Prav tako sta me opozorila, da moram biti pozorna tudi na naslednjem neoznačenem razpotju in tam zaviti desno, ter mi hkrati navrgla, da so spodmoli res vredni ogleda. Zahvalila sem se jima in se po skoraj dveh urah hoje še drugič odpravila na isto pot z istega izhodišča. V kotanji sem tokrat res odkrila »skrivno« potko, ji sledila in se na koncu hvaležna znašla pod ušesi Istre, kot še drugače rečejo temu veličastnemu čudu narave.

Malce utrujena od dolge hoje med izgubljanjem, vračanjem in ponovnim poskušanjem, a napolnjena s svežim zrakom, sem se začela vračati nazaj z novo energijo. Teta tečnoba je hvala bogu izpuhtela. In ko sem že četrtič v istem dnevu prečkala isto kotanjo, sem dobila sporočilo: »Današnja pot je odraz tvoje življenjske poti. Tudi v življenju dobro veš, kam si namenjena (in tvoja pot ni najbolj obljudena), a trenutno si v kotanji in ne vidiš markacije za svoj naslednji korak. Ta se ti bo razkril, ko bodo usklajene tvoje vibracije in vibracije tega, kar te čaka. Prej ga ne boš mogla izsiliti. Ko se ti bo razkrilo, kam moraš stopiti, boš verjetno ugotovila, da je bila ta smer že ves čas pred tvojim nosom in se boš spraševala, kako to, da je nisi opazila. Vendar vedi, da je ne moreš videti zato, ker smo jo, dokler se vibracije ne uskladijo, zate naredili nevidno.«

Sporočilo moje poti, tiste na krasu in tiste življenjske, je jasno, kaj bom z njim naredila, pa je na meni. Lahko mirno počakam v svoji kotanji in zaupam, da se bo pot odprla. Lahko pa začnem bezljati levo ali desno in tvegam, da na stranpoteh (spet) brez potrebe potrošim vso svojo energijo. Ker vem, česa me uči tale, ne prva takšna učna urica, bom še malo trenirala sedenje na rezervni klopi.