fbpx
Srce pod košem
18. september, 2017
Bog iz kolibe
4. december, 2017

Slovo

Držiš se me kot klop
in me hkrati zapuščaš,
ko delaš prostor
da se seme,
ki ga od nekdaj
nosim v svoji
nedotakljivi biti,
razcveti v barvi rdeče.
Končno neboleče.

Hočem se potopiti
v njegovo ljubezen,
se z njim zliti,
saj veš …
zato odhajaš,
čeprav nočeš iti.
Ti, veliki čuvar mojih
bivših strahov in dvomov,
ti, zapeljani gorečnež,
ki pod pretvezo
napačno razumljene varnosti,
nisi dovolil, da sva,
da se ljubiva.
Zdaj lahko greš.
Saj veš …

In ne skrbi,
nisem več sama!
Ob meni je tisto,
sveto zavedanje,
ki v tišini praznine ve,
da je možno vse,
da vse že je.
Čeprav se moj mali um
še včasih sprašuje,
kako, kdaj in kje.