Rojstva

“Ko ženska ugotovi, da je v njej spočeto novo življenje, mora zarodku dati čas, preden lahko prvič zagleda novorojenčkov obraz. Tudi če ga nestrpno pričakuje in si ga želi bolj kot karkoli na svetu, ga ne more roditi v nekaj dneh. Z najmanj tveganja, da gre kaj narobe za njo ali zanj, ga mora v sebi nositi približno devet mesecev. Ko pa otrok dozori in se premakne v porodni kanal, z ničemer ne more ustaviti poroda, ne glede na to ali je nanj pripravljena ali ne. Takrat je najbolje, da sodeluje s procesom in pusti, da narava opravi svoje.

Tudi naše sanje od spočetja do rojstva potrebujejo čas. Tako one kot mi potrebujemo svojo nosečnost. Ne moremo jih roditi čez noč. Sanje potrebujejo naše negovanje, da v celoti razvijejo svojo esenco, zaradi katere bodo lahko živele. Mi pa nosečnost potrebujemo, da se ob širjenju našega »trebuha« (duha) pripravimo, kaj bomo z novorojenčkom, ko ga bomo končno dobili v roke, naredili. Nosečnosti sanj nimajo enake časovne periode pri vseh, zato se v tem pogledu ni vredno primerjati med seboj. Zagotovo vsaka ženska ve, kdaj v sebi prvič začuti bitje novega življenja in vsaka nosečnica ve, kdaj se začnejo prvi popadki. Koliko časa preteče vmes, ni pomembno, bolj pomembno je, da se ženska ob spočetju odloči svoje sanje obdržati in da nosečnica ob popadkih zaupa, da je otrok dovolj dozorel, da bo (pre)živel. Zato rojstvo izsiliti predčasno ali ga zadrževati, ko do njega pride, ni smiselno.”