fbpx
Mojstrstvo niča
29. januar, 2016
Pepelka
14. februar, 2016

Retrospektiva

Ko se odpravim na naš vaški hrib, imam običajno navado, da naredim krog. Do vrha uberem pot po gozdu, nazaj se sprehodim po cesti mimo sosednje vasi. Danes sem se na vrhu hriba obrnila in šla prvič po gozdu tudi navzdol. Čeprav sem pot ob vzpenjanju prehodila že velikokrat, se mi je ob spustu nanjo odprl drugačen pogled. Določeni odseki so se mi zdeli novi, kot bi jih videla prvič, kar je bilo iz obrnjene perspektive pravzaprav tudi res.

“Podobno je z našimi življenjskimi potmi. Ko se ozrem nazaj, tudi svojo vidim v drugačni luči kot takrat, ko sem po njej hodila.”

Pomislila sem, da je podobno z našimi življenjskimi potmi. Ko se ozrem nazaj, tudi svojo vidim v drugačni luči kot takrat, ko sem po njej hodila. Pot z vsemi razpotji in brezpotji je seveda še vedno ista, kot je bila, zavedanje o njenih večdimenzionalnih koordinatah pa je danes širše. Zdaj lahko vidim, kar nisem mogla uvideti takrat, ko sem recimo s težkim nahrbtnikom globoko dihala navkreber, ali ko zasanjana, z glavo v oblakih sploh nisem zaznala, kje se (s)potikajo moje noge, ali ko sem se tako močno zaganjala proti nekemu cilju, da me pot sama niti ni zanimala. Za nazaj razumem, česa me je učilo vsako dolgo postopanje na enem in enem mestu, ko sem nestrpna pričakovala premik. In vem, zakaj so bili potrebni porivi do roba vseh prepadov, za katere nisem bila prepričana, če se v njih ne bom raztreščila. V retrospektivi lahko prepoznam kažipote življenja, ki sem jih upoštevala, pa tudi tiste, ki sem jih spregledala ali jih nisem želela oziroma nisem zmogla videti.

Čez čas bo tudi zavedanje sedanjega trenutka moje poti zagotovo širše, kot je lahko danes. Ne glede na vse, pa sem si v današnjem oziranju nazaj nekaj vendarle morala priznati. Namreč, kljub temu, da zadnja leta svoje korake ubiram vedno bolj zavestno, moja glava, noge in srce še nikoli niso bili tako integrirani v isti vibraciji, kot so zdaj. Zdaj moj um, moja intuicija in moje telo delujejo kot en, usklajen smerokaz, ob katerem se ne morem več sprenevedati. Zdaj se ob vsaki potrebni odločitvi, naj bo še tako majhna, v meni enostavno prižge luč. Rdeča ali zelena. Največkrat brez razlage in podnapisov, zakaj ena ali druga. Od mene pa je odvisno ali usmeritev upoštevam ali ne.

Kam me to pelje, bo pokazala naslednja retrospektiva.