fbpx
Moja beseda
8. januar, 2018
Jutranji blagoslov
24. februar, 2018

Razrešitev sanj

Poznate tisti občutek, ko sanjate nekaj, kar vam ni všeč in se zjutraj zbudite z grenkim priokusom, ki vas potem spremlja še cel dan? Še bolj razočarani ste lahko, če se vam nevšečni motiv iz sanj ponavlja, ker je v tem primeru sporočilo nezavednega – kar sanje pravzaprav so, še bolj jasno. Da očitno nečesa še niste dojeli oziroma razrešili, čeprav ste morda bili prepričani, da ste.

Meni se je to zgodilo pred kratkim. Po dolgem času sem spet sanjala sanje, ki so se mi z ponovile že najmanj petič. In sicer, da srečam enega, nekoč zame pomembnega moškega, on me vidi, a se obrne stran in me ignorira. V enem obdobju so me te sanje bolele, ker so bile odraz takratne realnosti, zdaj pa so me razjezile in zagrenile. Ker mi ni bilo jasno, zakaj to sploh še sanjam.

Najprej sem se vprašala, kakšen odnos imam do tega človeka v tem trenutku, čeprav se že dolgo nisva videla in niti ne vem, kje je in kaj se mu dogaja. Še bolj poglobljeno pa sem se vprašala, kateri del mene se mi kaže skozi njega. Kateri del mene same ignoriram, zavračam, se pretvarjam, da ga ne vidim … Skozi spremljanje svojih sanj sem se namreč naučila, da v večini primerov ljudje, o katerih sanjamo, kažejo na določene dele nas samih, na dele naše osebnosti, na naše notranje aspekte. In na to, kaj se z njimi dogaja.

“Skozi spremljanje svojih sanj sem se naučila, da v večini primerov ljudje, o katerih sanjamo, kažejo na določene dele naše osebnosti in na to, kaj se z njimi dogaja.”

Sanje so bile čustveno intenzivne, občutek neke nedokončanosti pa cel dan ni popustil. In ko sem pripravljala svojo delavnico – kako ironično – na temo tolmačenja sanj, me je notranji glas spodbudil, naj jih razrešim v meditaciji. To sem že počela, zato sem točno vedela, kaj moja duša hoče od mene, samo spomniti me je morala. Tako sem se v meditaciji, v stanju razširjene zavesti, spet spustila nazaj v svoje sanje. Spet sem se znašla na mestu sanjskega srečanja, spet sem pustila, da me je moški videl, se obrnil in mi pokazal hrbet. V nočnih sanjah sem se takrat zbudila, tokrat pa sem dobila navodilo: »Odpri srce!«. In sem ga, na polno ter pustila energiji, da je stekla. Kar naenkrat se je prej ignorantski moški sesedel na tla in začel jokati iz dna duše. Kot ranjena žival. Med jokom so z njega začeli odpadati kosi starih oblačil, videti je bilo, kot da se levi. Ko se je zjokal, je položil glavo v mojo naročje in zaprl oči, jaz pa sem ga sočutno pobožala.

Takrat se je v meni sprostila vsa napetost v telesu, občutek grenkobe je zamenjal občutek miru in sočutne ljubezni, do sebe in do tega moškega. Čutila sem, kako je njegov jok tudi iz mene odplaknil ene stare zamere in strahove, ki se jih prej niti nisem zavedala. Sanje so se razrešile, razrešilo pa se je tudi čustveno stanje v moji notranjosti.

Ker so sanje samo druga plat iste realnosti, ki se je zavedamo v budnem stanju, lahko tudi marsikateri naš izziv najprej razrešimo znotraj nas in tako spremenimo našo nastrojenost do zunanjega sveta. S tem pa v resnici spremenimo tudi realnost samo.