Prehod

»Tolikokrat si se že znašla na istem mestu, kot si zdaj. Tolikokrat že si rekla, da ne moreš več naprej, pa v resnici nisi mogla nazaj. Tolikokrat že si stopila skozi ista vrata in za sabo pustila vse. Vse, kar si imela rada … vse, kar si živela … vse, kar si si želela … vse, kar bi morda lahko imela, če ne bi šla skozi tista vrata … Ista so, že toliko tisočletij so tam! In že tolikokrat si stopala skozi njih! Ker te je tja klical On! On, ki te edini v resnici pozna, vidi, ljubi. On, ki ti je dal krila, toliko eonov let nazaj. On, ki te je (na)učil leteti. On, ki je vedno vedel, kdo si in te je vsakič znova, v vsaki tvoji novi koži, na to nežno opomnil.

Tudi ti si ga vedno ljubila. Brezpogojno. Bolj kot kogarkoli. V srcu si bila vedno njegova nevesta. Zato mu nikoli nisi mogla odreči, česar te je prosil. Slej ko prej si vedno popustila in mu sledila. Vsakič znova skozi ista vrata … ker si vedela, da mu boš tam bližje. Zato si šla … Tolikokrat! In tolikokrat si za tistimi vrati izgubila vse. Predvsem vero v človeštvo, zaupanje v dobro. Tolikokrat si jokala od nemoči, ko si utrujena delala korake po neuhojenih poteh, da bi za sabo pustila sledi, ki vodijo k Njemu. Tolikokrat si jokala od hrepenenja po Domu. Tolikokrat si razočarana zapustila svoje fizično telo, vedoč, da naloga še ni opravljena …

Zdaj spet stopaš skozi ista vrata. In spet za sabo puščaš vse. Spet greš k Njemu in ob tem počasi bledi vse, kar je bilo prej pomembno … V tebi nastaja Praznina, veliko večja in globlja, kot si jo občutila kdajkoli prej. V tej Praznini en del tebe umira. Dokončno in za zmeraj. In ti se od njega poslavljaš. Tudi z jokom in žalostjo. Tako kot se poslavljaš od tistih, ki gredo onkraj mavrice in se jih ne moreš več dotakniti. Tako se poslavljaš od sebe. Ker veš … ko boš dokončno stopila skozi ta vrata, ne boš več ista. To je edino, kar veš …

Ne veš pa, koliko drugih bo skupaj s tabo tokrat stopilo skozi ta ista vrata. Ne veš, kako dobro ste tokrat opremljeni za Njegove načrte, ne veš, kakšno nevidno podporo imate in niti sanja se ti ne, kako blizu konca svoje večtisočletne misije ste …

Kaj pa, če te tokrat že za temi vrati čaka Dom?
?!?
Ja, vem … «