Povodni možje

Priznam,
pustila sem se zapeljati.
Ne enemu, kar trem
možem,
ki so me vrteli
skozi december veseli
od zore do mraka
in me imeli,
ujeto v pasti
naslednjega koraka.

Prvi med njimi,
z imenom »Ne moreš«,
me je tesno objel
kot staro ljubimko,
ki si jo je včasih
vzel
s takšno lahkoto,
kadar si je pač poželel.
Drugi od njih,
izjemno velik, močan,
mi je v svarilo
pred lastno sramoto
ves čas šepetal,
da nisem dovolj,
da ne znam,
da naj se vdam.
Tretji med njimi,
edini sočuten,
na prvi pogled,
mi je ponudil svojo ramo
in tople oči,
samo da ostanem,
kot že tolikokrat prej,
na polovici  svoje poti.

In tako sem plesala
kot Prešernova Urška
svoj tragični ples
z mojimi notranjimi
povodnimi možmi,
dokler nisem zacepetala:
»Rez!«

Dovolj je! Ne grem se več.