fbpx
Mirror
15. junij, 2018
O smrti in življenju
25. september, 2018

Poletje pred zaveso

Ko sem junija zaključila z delovnimi aktivnostmi, sem se počutila, kot da sem vstopila v nekakšno praznino. Nisem imela načrtov za dopustniško poletje, nisem imela ideje, kako naj si začrtam delovno jesen. Vse, kar »sem imela«, je bilo neoprijemljivo, a precej jasno notranje vedenje, da se bo nekaj odprlo šele konec avgusta, da bom šele takrat vedela, kako naprej in da do takrat ničesar ne bom mogla izsiliti. Zato naj ničesar ne planiram, naj se samo spočijem in grem s tokom.

S tem zavedanjem sem začela poletje. V svoji notranji sliki sem se videla, kako mirno sedim v belem udobnem naslonjaču, gledam v belo zaveso pred mano in čakam, da se ta odgrne. Vedoč, da moram počakati, da se bo ta odgrnila sama, takrat ko bo pripravljeno vse, kar je za njo, da ni namen, da vstanem in jo začnem na silo vleči v levo ali desno.

Vsake toliko sem začutila, kako v tem mojem naslonjaču nekaj prečiščuje tudi mene, kako nekaj vleče ven. Najmočneje je bilo na morju, v času med mrki, ko sem zaradi tega notranjega čiščenja potrebovala veliko počitka in spanja. Nisem vedela, kaj točno se čisti in na katerih nivojih, niti nisem čutila nobene potrebe po tem. Že pred časom sem dojela, da se določene stvari dogajajo tako onkraj tega, kar lahko razume naš omejen um, da ne analiziram več. Tisto, kar moram uvideti, slej ko prej dojamem. Tistemu, s čimer se mi ni potrebno ukvarjati, pa samo dopustim, da gre svojo pot.

Ko je šel morski teden h koncu, sem opazila, da je bila zavesa, pred katero sem sedela, še vedno zagrnjena, je pa postala nekoliko tanjša. Toliko tanjša, da sem začela čutiti, da se mi pripravlja ena večja sprememba. Kakšna, seveda nimam pojma! Razmišljala sem, kako sem lani v istem obdobju dobila podobno sporočilo, le da je bilo vezano na notranjo preobrazbo, ki se je potem tudi zgodila, letos pa čutim, da me čakajo spremembe v mojem zunanjem svetu.

“Razmišljala sem, kako sem lani v istem obdobju dobila podobno sporočilo, le da je bilo vezano na notranjo preobrazbo, ki se je potem tudi zgodila.”

Po dopustu sem začutila močno potrebo, da prenovim en del svojega stanovanja. To sem si v resnici želela že dolgo, ampak prenovo sem zaradi stresa, ki ga ta prinese sabo, kar prestavljala iz meseca v mesec. Tokrat pa je bil poriv premočen in sem šla v akcijo! Barvala sem stene, vrata, menjala pohištvo, nekatere stvari vrgla stran, nekatere podarila, vse zložila na novo …. Ob tem sem začutila, da za to, kar me čaka, pripravljam tudi prostor – tako zunanji kot notranji. In šele prvi večer, ko je vse stalo na svojem mestu in sem na kavču s kozarčkom vinčka v roki opazovala svojo novo dnevno sobo, sem ugotovila, kako zelo sem potrebovala to spremembo! In kako zelo mi paše rdeča barva, ki sem si jo drznila dati na eno od sten, čeprav so mi to vsi odsvetovali. V takšnih primerih sem kar vesela, da sem malce svojeglava!

Svojeglavo pa se je dalje po svojem (ne mojem) načrtu planiralo tudi letošnje poletje … Takoj po zaključeni prenovi me je namreč moj notranji glas začel nagovarjati, da naj se prijavim na eno potovanje. Prvi klic za to potovanje je sicer prišel že malce pred morjem, na precej nenavaden način, za destinacijo, ki nikoli ni bila na mojem »to-do« zemljevidu. Glas sem utišala, ker se mi je zdelo nemogoče. Predvsem iz finančnega vidika. Čeprav sem globoko v sebi vedela, da je to klic duše in to me je ves čas malo glodalo. Ta klic namreč prepoznam zelo jasno in vem, da mu moram slediti, ker me vedno pelje tja, kamor moram iti, takrat, ko je čas, da grem.

Malo sem se še pregovarjala sama s sabo, čeprav sem vedela, da se bom, če ne bom sledila klicu, omejila. Sama sebe na vseh nivojih! Kajti če prosim za spremembe, za podporo, za znake, potem pa jim ne sledim, pomeni, da nisem pripravljena sprejeti daril, ki mi jih življenje pripravlja. Garancije, ki bi jo pri takšnih odločitvah vsi tako radi imeli, pa tako ali tako ni. Nikoli! Nikoli ne vemo vnaprej, zakaj nas življenje nekam pošilja, dokler ne gremo na pot. Dobesedno ali v prenesenem pomenu.

“Garancije tako ali tako ni. Nikoli ne vemo vnaprej, zakaj nas življenje nekam pošilja, dokler ne gremo na pot. Dobesedno ali v prenesenem pomenu.”

Tako sem se prijavila na potovanje, zadnjo minuto, potem pa dobila še eno lekcijo. Ko sem se odločila, da grem, sem se namreč že videla tam in sem se potovanja začela veseliti. Potrditev prijave pa kar ni in ni prišla, vsi agencijski komunikacijski kanali so bili gluhi več kot en teden. Malo me je začelo stiskati, tokrat ob misli, da bom zaradi svoje pozne odločitve ostala doma in morda zamudila nekaj, kar mi je bilo sicer namenjeno. Šele ko sem se pomirila tudi s tem, ko sem sprejela vse scenarije in si rekla, da naj se zgodi tisto, kar je v moje najvišje dobro, sem štiri dni pred odhodom končno le dobila želeno sporočilo, da je letalska karta rezervirana.

Zdaj odhajam v Armenijo. Konec avgusta! Ali se bo tam odprlo tisto, kar mi je bilo napovedano? Ali se bo tam odgrnila moja poletna bela zavesa? Ne vem. Vem le, da sem hvaležna, da (lahko) grem in da je ob tem moje srce srečno. Z Armenijo si bova lahko izmenjali, kar si nosiva in to mi je v tem trenutku dovolj. Z vsem ostalim pa se bom ukvarjala sproti. Tako kot v življenju …

 

P. s. Ko sem se odločila, da grem, kamor me kliče duša, sem še isti dan dobila dve prijavi v moj program »Vem, kdo sem«. Kar je bil zame še en znak, da naj zaupam, da bo za vse poskrbljeno. Hkrati pa sem dobila še en uvid. Da se tudi za moje 9-mesečno potovanje do sebe odločijo samo tisti, ki ga začutijo in so zanj (nezavedno) pripravljeni. In da gre pri svoji odločitvi zanj tudi marsikdo skozi podoben proces, skozi katerega sem šla sama pri odločitvi za moje potovanje. Zato se še toliko bolj veselim videti, kakšna skupina se bo nabrala na koncu. Ker ne bo naključna, zagotovo ne!