Pepelka

Moji zlati čevlji
niso kar tako,
brez veze,
padli na dno
temnega jezêra.
Hoteli so,
da pridem ponje.
A namesto,
da bi se potopila
med dvignjen mulj
grotesknih rib
in sluzastih jegulj,
sem se zbudila.
Sanje!
O, bog,
resničnost njih,
resnična bolj,
kot je resnica sama,
me presune do dna.
Da se uprem.
Nočem, da se vse
tako konča!
Zajamem zrak,
oči zaprem,
in se spustim.
Do notranjih globin
me spremlja luč
nemirnega srca.
V temi brli,
a ko se dotaknem
tistega svojega,
na tleh sijočega
koščka zlata,
se celo jezero
razsvetli.
Dvignem pogled,
zdaj spet v bistrini,
in ko dobim še poklon
lahkotnih vodnih vil
ter zlatih ribic,
ki pokimajo
v izraz podpore,
vem, da je konec.
Konec je včerajšnje
nočne more.