Dotik mavrice

Prišla je do mavrice in stopila skoznjo. Prestopila je nevidno črto v neznano. Prestopila je in od tam je nazaj prišla ista, a drugačna. Po licu ji tečejo solze, ko se ji v globokem spoštovanju useda doživeto. Solze ganjenosti in hvaležnosti, da je vztrajala do tega trenutka. Da ni klonila, ko ni bila razumljena od nikogar, da ni klonila, ko niti sama sebe ni razumela. S solzami spušča občutek, ki ga v sebi nosi že več mesecev, nerazložljiv občutek slovesa. Velikega slovesa. Zdaj ve, da se dokončno poslavlja od vsega znanega (zavedanja) iz tega življenja in iz toliko življenj pred njim. Brez drame, a vendar z nekoliko žalosti v srcu.

Danes se je dokončno predala mavrici. Zdaj služita ena drugi. S tem, kar obe nosita v sebi. Zdaj hoče v polnosti živeti svojo esenco. Esenco, ki nima nobene definicije, nobene strukture, še vibracije nima več. Ona samo je. Domača, lepa, globoka. Esenca tudi nima nobenih ciljev. Ona se želi le širiti. Zato tudi v njej, ki to esenco nosi, ni več nobenega pritiska, kaj bi morala in česa ne bi smela. Zdaj prestopa v dojemanje, da je vseeno. Ne apatično vseeno, ampak zavestno vseEno. Da karkoli in kadarkoli se bo  (ali ne bo) zgodilo, je in bo prav.

Kakšno bo odslej življenje pod mavrico ne more vedeti, ker tega v tem trenutku ne ve nihče. Ve pa, da se ne more več pretvarjati, da mavrice ni, in da ne more več čakati, da se bodo skozi njo začeli sprehajati tudi drugi. Zato danes z zaupanjem v inteligenco svoje dušne esence zavestno in z vso odgovornostjo preklaplja iz življenja v Življenje.