Čas za prestop

Zadnje čase srečujem ljudi, ki jih že dolgo nisem videla. Bivše sodelavce, bivše sošolce, bivše poslovne partnerje, ljudi iz enega mojega drugega življenja in vsi mi postavljalo podobno vprašanje: »Kaj zdaj delaš?«. Logično vprašanje, glede na to, da je minilo že devet mesecev, od kar sem dala odpoved in da na mojih družabnih omrežjih ni videti, da bi bila že v kakšni drugi službi.

Kaj torej delam? Najbolj dobesedno povedano lahko rečem, da prestopam. Prestopam iz enega področja dela na drugo. Iz urednice in svetovalke za vsebinski marketing, se preusmerjam v to, kar v svoji biti sem. Kot povezovalka vidnih in nevidnih svetov začenjam delovati na meni domačih nivojih biopolja in začenjam energetsko podpirati vse, ki želijo razširiti svojo zavest, aktivirati svoje potenciale in sebe živeti polno .

Prestopam v načinu delovanja. Moje poslanstvo nima več natančno določenega urnika in nalog, nima pritiska nenehne produktivnosti, ki se velikokrat postavlja iz napačnih vzgibov, trenutno nima rednih prilivov, pogosto nima niti razumevanja. Ima pa svojo moč, strast, smisel, modrost, svobodo in tudi veliko odgovornost.

“Prestopam v razumevanju tega, kako svet v resnici deluje in se ne zadovoljim več samo s tem, kar nam pet čutil skuša dokazati kot (edino) možno. Utiram si svojo pot, potujem multidimenzionalno in hvaležna spoznavam čedalje več podobnih sopotnikov.”

Prestopam v dojemanju sebe in v dojemanju drugih. V odprtem polju energij marsikaj lažje vidim, čutim, razumem, vem. To ne pomeni, da vse sprejmem, vendar tudi sodim ne, pač pa z ohranjanjem nevtralne vibracije dovolim, da se alkimija naredi sama od sebe, tako kot je v najvišje dobro. Naj si bo v mojem notranjem svetu ali v interakciji z drugimi. Princip je isti.

Morda nekateri težko razumejo, zakaj moja »karierna« pavza traja toliko časa. Sploh, ker sem bila prej petnajst let v sistemih, kjer so bili stalni pritiski po učinkovitosti in je bil moto vsega »Hitro, hitreje, takoj!«. Tega sem se nehote navzela tudi sama in tudi sama sem bila še pred meseci precej nestrpna do sebe. Dokler nisem dojela, da tudi narava od setve do žetve potrebuje celo leto in da naravnih ciklov ne moremo ne pospešiti, ne ustavljati, pač pa je z njimi treba sodelovati.

Moja prestopanja so potrebovala svoj čas, da sem z njimi  naravno dozorela tudi jaz. Zato bom šele ob letu osorej lahko začela sejati semena, ki jih sicer že dolgo nosim v sebi. Potem pa bo spet potrebna potrpežljivost, da bom videla, ali so semena sploh prava in ali je na setev pripravljena tudi zemlja. Če drugega ne, bom čez leto dni zagotovo bogatejša za kakšno izkušnjo, tako kot sem letos bogatejša, kot sem bila ob istem času lani.