Kraljevska viroza

“Kralj je imel dva sinova. Eden je po svetu hodil široko odprtega srca in verjel v dobro ljudi. Drugi je bil nenehni dvomljivec, ki ni zaupal nikomur. Kralj je vsakemu od njiju zapustil polovico kraljestva. Prvi sin je vladal z radostjo in odprtostjo. Ko so mu ljudje prinašali darila, jih je sprejemal z otroškim veseljem in z istim veseljem jih je delil. S svojim notranjem žarenjem je okužil vse okrog sebe. Ljudje so mu služili predano in se ob tem čutili koristni, srečni in izpolnjeni. Njegovo kraljestvo se je kopalo v soncu.

Drugi sin je na svojem prestolu sedel z nezaupanjem in nerad odpiral vrata svojega gradu. Ko so se mu ljudje prišli poklonit, jih je gledal z dvomom in se po tihem spraševal, kaj želijo od njega. Okrog sebe je postavil zid in mračno opazoval svet. Tudi on je kmalu okužil svoje podložnike, le da so se oni od njega nalezli mrkosti in nejevere. Tudi oni so se začeli zapirati za svoje ograje, kadar pa so morali izstopiti iz svojih bivališč, so si nadeli maske in se pretvarjali, da so srečni. Njegovo kraljestvo se je obarvalo v sivino.

Vsi imamo v sebi oba kralja. Barva razpoloženja naše kraljevine pa je odvisna od tega, kateremu kralju služimo, s katerim virusom smo se pustili okužiti, v čigavem kraljestvu smo se odločili živeti.”